Neuvrščeni spet v Beogradu

Minuli ponedeljek in torek je bil Beograd, nekdanja jugoslovanska prestolnica, prizorišče jubilejnega zasedanja Gibanja neuvrščenih, ki je bilo zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zelo pomemben dejavnik mednarodnega miru in nasprotovanja blokovski delitvi. Spočeto je bilo na Galebu, jahti tedanjega predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita, za duhovne utemeljitelje neuvrščenosti pa veljajo poleg Tita še tedanji egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser, indijski Džavaharlal Nehru in indonezijski Ahmed Sukarno. Med 1. in 6. septembrom 1961 so v Beogradu zasedali voditelji 25 držav, ki so se pridružile neuvrščenim in niso bile vključene v tedanje zahodne in vzhodne politične in vojaške povezave (Nato in Varšavski pakt).

Tokratnega beograjskega srečanja neuvrščenih se je udeležilo 118 državnih delegacij iz vsega sveta. Med njimi je bilo tudi pet delegacij držav, nastalih na ozemlju nekdanje Jugoslavije, ki imajo status opazovalca. Po koncu hladne vojne se je pomen Gibanja neuvrščenih na svetovnem političnem prizorišču vse bolj zmanjševal, kajti z razpadom sovjetskega vojaškega in političnega bloka so se antagonizmi med Vzhodom in Zahodom zmanjšali, povrhu pa novim voditeljem gibanja ni več uspelo ustvariti takšne avtoritete v mednarodni politiki, kot so jo imeli ustanovitelji. No, še vedno je v gibanju dve tretjini držav članic Združenih narodov, v katerih živi večina človeštva.

Predsodki? Ne, le zablodel evrocentrističen in proameriški pogled na svet.

Čeprav je med državami članicami neuvrščenih vseskozi prihajalo tudi do nesoglasij, celo do vojaških spopadov med njimi, so v Združenih narodih nastopale dokaj poenoteno. Toda ključne teme, o katerih razpravljajo, so pravzaprav iste kot v času delovanja ustanoviteljev gibanja. Med drugim gre za oblikovanje pravičnega mednarodnega gospodarskega reda, mirno reševanje sporov med državami in odpravljanje nerazumnega prepada med revnimi in bogatimi deli sveta.

V devetdesetih letih je moč Gibanja neuvrščenih usihala, v zadnjem času pa se je spet nekoliko okrepila zaradi strahu pred enopolarno ureditvijo sveta in zavzemanja za sodelovanje gospodarsko manj razvitih držav pri odpravljanju gospodarskega neravnovesja v svetu in politično-vojaških kriz. Srečanja neuvrščenih so poleg tega pripraven kraj za lobiranje. Naš zunanji minister Samuel Žbogar je med neuvrščenimi želel pridobiti podporo slovenski kandidaturi za nestalno članico Varnostnega sveta Združenih narodov.

Večina slovenske politične srenje je Žbogarjevo sodelovanje na srečanju neuvrščenih v Beogradu sprejela razmeroma brezbrižno, v SDS pa so tudi tokrat v beograjski proslavi videli le ikonografijo, kjer se »poleg očetov neuvrščenosti Naserja, Nehruja in Tita prikazujejo zbrani duhovi diktatorjev in ubogih zatiranih ljudstev. Na primer libijskega samodržca Gadafija.« Po njihovem je Žbogarjev lobistični namen sicer »hvalevreden, čeprav ne brez tveganja«, kajti kandidatura se lahko tudi ponesreči in Slovenija mora glede na zakonito angažiranje v Evropi in Natu upoštevati »predvsem interese in ambicije svojih zaveznic in sorodnih držav, to pa so demokratične, gospodarsko najbolj razvite države, ki odklanjajo različne romantične, revolucionarne, če ne celo teroristične predstave o mednarodnih odnosih«.

Predsodki? Ne, le zablodel evrocentrističen in proameriški pogled na svet.