Kamor stopi, je Hrvaška

Menda se pripadniki generacije plus-minus trideset delijo na take, ki so jim starši prepevali Kovača, in take, ki so jih uspavali s pesmicami Dragojevića. Tako so eni za vse večne čase ostali privrženci Miševe Dalmacija u mom oku, drugi stavijo na Oliverjevega Galeba. Obema je skupen dalmatinski melos in to, da vedno znova napolnita koncertna prizorišča v Sloveniji.

Mišo, legenda. Njegova zgodba kot teve novela: petdeset milijonov prodanih plošč, poroke, ločitve, viski, avtomobili, karizma, frizura, družinska tragedija ... Skoraj heroj. V vojni na Hrvaškem pa nenavadna figura. Ko je na oblast prišla HDZ, je govoril, da bo emigriral. Kasneje, leta 1991, se je v vojsko pod skrivnim imenom Skorpion prijavil njegov šestnajstletni sin Edi. Leto kasneje je umrl v še vedno nepojasnjenih okoliščinah - uradno je storil samomor, Mišo je trdil, da so ga ubili. Nehal je nastopati, snemati plošče. Prvi poslovilni koncert je priredil na splitskem Poljudu, pred petdeset tisoč poslušalci. Potem še enega v Domu sportova v Zagrebu. In potem še celo serijo "poslovilnih" koncertov. Dokler se ni januarja lani odločil, da se kar ubije. Z baretto se je ustrelil v prsi in po mobitelu poklical svojega menedžerja, da ga je spravil v bolnišnico, kamor mu je telegram poslal celo poglavnik Franjo: "Dragi Mišo, čuo s velikim žaljenjem vest o tvom postupku, želim ti brzo i potpuno ozdravljenje i da nam se što prije vratiš sa svojim srcem i glasom." In se je. Tudi v Slovenijo, čeprav je v disputu s Croatio Records menda zatrdil, da ravno v Sloveniji nelegalno izdajajo njegove plošče z napisom Made in Srbija. Samo v vednost: Mišo je rekel, da bi raje beračil, kot nastopal v Srbiji.

Na zadnji strani vstopnice je bila reklama: "Nama še stoji." Na odru pa neverjeten šopek lilij in rdečih vrtnic, ki so svoj sladki vonj širile v prve vrste, čeprav jih je zasenčila palma v lončku. Mišo je na mikrofon nonšalantno odvrgel suknjič, si pred noge postavil kozarec in zažgolel. Frizura - ista. Stas - odebeljen. Glas - ga je zakrivalo ozvočenje. Publika - navdušena. Poza večera - visoko v zrak dvignjene roke. Gesta večera - od časa do časa je diskretno pogledal na uro. Izjava večera - "ta pesem je za Figa, najboljšega nogometaša na svetu". Fenomen večera - fantje, ki norijo. Ja, res je: to ni bil koncert, na katerem bi norele ženske - Mišo kljub vsemu ni seksi Zdravko -, ampak fantje, ki so visoko dvigali roke, iz dna duše in srca prepevali refrene, v zadnji vrsti so celo razvili navijaški šal Hajduka. Mišova pesem o Dalmaciji je bila dolgo njegova neformalna himna. Ta zgodba s fanti: zdelo se je, kot da bi bil vojni heroj, pravi mačo, ki domoljubje ("rasti zemlja, domača zemlja ... pucaj srce ... šumi more") meša z ljubezenskim patosom ("ako me ostaviš, ne ruši drugo sve, ostavi, da vjerujem, da voljela si me"). Ahhh.

Slovenski glasbeniki so upravičeno zaskrbljeni nad uspehom hrvaškega estradnika. Leta 1996 je Mišo Kovač v intervjuju za Studio dejal: "Zapamtite, gdje ja stavim nogu, tu je Hrvatska." Pa smo mislili, da bodo Križanke pripadle križevniškemu redu.