Art, to je ena sama muka

Ljudski rek pravi, da je treba za lepoto potrpeti. Sedeti pri frizerju, si puliti obrvi, depilirati pazduhe, celo odpovedovati se hrani in švicati v fitnesu. Trpljenje zavoljo lepote je samo nepomemben trenutek v življenju povprečnega predstavnika in predstavnice jet seta, vezan še posebno na sloj novobogataške družbe. Za druge ravni "visoke družbe" so torture drugačne.

Kulturni dogodek meseca je gostovanje angleškega mega režiserja Petra Greenawaya v organizaciji zavoda Museum. Knjiga, film, razstava in on tukaj. Sam projekt je vreden vse pohvale, ker se bomo morali končno navaditi, da bodo v naše malo mesto prišli svetovno pomembni ljudje. Cerruti in Greenaway v enem tednu! Ne moremo verjeti! Mega zvezdi, ki ju preprosto ne smete zamuditi. Pa čeprav se samo pojavite v istem prostoru kot onadva. Biti tam, biti pomemben. Tako nekako se obnaša kulturno-intelektualni jet set.

Greenaway je bil tu ves teden. Najprej je imel predstavitev knjige, takoj za tem je bila v kinu Komuna še projekcija filma The Pillow Book. Seveda v navzočnosti avtorja. In tukaj je naša kultur-intelektualna smetana naletela na preizkušnjo svoje lojalnosti družbenemu statusu.

Mimogrede: film je nastal v koprodukciji Velike Britanije, Francije in Nizozemske, dialogi so delno v angleščini, delno v japonščini. Globalno. Povejmo še, da so nekateri filmi Petra Greenawaya zahtevni, kot bi rekli lepo, oziroma na trenutke hudo dolgočasni, kot bi povedali neobremenjeni. Torej v ponedeljek ob pol desetih so se umetnosti in statusa potrebni Ljubljančani potopili v temo kina Komuna. In takoj po začetku filma ugotovili, da bo hudo: film je imel nizozemske podnapise! Kako? Še nekaj dni prej so ga v Kinoteki predvajali s hrvaškimi podnapisi. Po projekciji pa se je začelo šušljati, da Ljubljanski kinematografi niso dovolili predvajanja kopije z razumljivejšimi podnapisi. Pa je tako, da Ljubljanski kinematografi ne smejo javno predvajati filma brez slovenskih podnapisov, razen če za to ne dobijo posebnega dovoljenja ministrstva za kulturo. V tem primeru so organizatorji to dobili in za kinematografe je bila stvar urejena. "Nam je popolnoma vseeno, ali so podnapisi v nizozemščini ali hrvaščini. Oba sta tuja jezika," je zadevo komentiral Klemen Kleč, poddirektor programov Ljubljanskih kinematografov. Toda najprej je organizator pripeljal le kopijo iz Zagreba, potem kar naenkrat še kopijo angleškega distributerja. Verjetno so si prav želeli, da bi imeli nizozemske podnapise, kaj ne?

Saj v bistvu je popolnoma vseeno, kdo je kriv ali ni kriv, da je bil film predvajan v večini prisotnih nerazumljivi jezikovni kombinaciji. Večina iz spoštovanja do avtorja ni zapustila dvorane. Dremuckali so in morebiti celo iskali popolnoma nove vidike filma. Ah ja, art, to je eno samo trpljenje.