Mi zmoremo!!!

V vsej zgodovini slovenske republike se je končno zgodilo, da imamo kulturnega ministra, ki je umetnik. Rudi Šeligo nas fascinira že s svojo pojavo: ta izkušeni obraz, vehemenca nastopa, rahla ležernost, zadržano boemska drža ... to je to, poosebljena umetnost. In ker je tudi njegova duša vsa podrejena kulturi in umetnosti, se je ves predan odločil, da bo s sodelavci napisal Nacionalni kulturni program. Ter ga na tiskovni konferenci pospremil z besedami, ki so bile nekaj takega kot: to sem naredil zato, da sem dokazal, da se nacionalni kulturni program lahko naredi. In mi smo zaradi tega neverjetno zadovoljni in srečni in pomirjeni in priznamo, da ker nismo imeli nacionalnega kulturnega programa, nismo mirno spali. Še posebno smo zadovoljni, da ga je skup spravil literat, in smo ga sedaj prebrali z neverjetnim užitkom.

Nismo se zmotili - NKP je poln preobratov. Začelo se je baročno, čeprav morda celo s senzibilno liričnostjo: "Kultura ima na Slovenskem izjemen pomen: skozi vso zgodovino ji pripada zelo pomembna vloga, saj se je od vsega začetka identiteta slovenskega naroda v odsotnosti politične moči, lastne države in svobode potrjevala prav skozi kulturo; iz nje so se Slovenci oblikovali kot nacija." Ob tem ostanemo brez besed. Idilo simbioze Slovencev in kulture pa skali dramatični zaplet, ki poskrbi za suspenz. Kulturni minister je vendar dramatik. Torej: "Seveda pa je tudi dejstvo, da takšna ni mogla vedno biti, saj so vanjo tako rekoč v vsakem obdobju posegale sile, ki so jo marginalizirale, njene predstavnike onemogočale in celo preganjale. Zavedajoč se opisanega poteka slovenske kulture in v skrbi za svobodo duha je nastal tudi ta kulturni program z vizijo njenega razvoja v prihodnosti." Moj bog, uničili nas bodo, če ne bomo ta hip in takoj sedaj imeli NKP. Zato nas v epskih razsežnostih popeljejo prek filma, muzejev, galerij, glasbe, arhivov, ateljejev za mlade umetnike, sklada za knjige, Primoža Trubarja in posebne skrbi za slovenski jezik, celo Bienala industrijskega oblikovanja, gledališč, izplačevanja honorarjev ... skratka razkošja slovenske kulture.

Na koncu nas namesto s takojšnjo katarzično pomirjenostjo zavoljo spet vzpostavljene kulturne idile šokirajo z dodatnim pojasnilom - zakon je od leta 1994 predvideval NKP, pa ga ni bilo, in zato je prihajalo do anomalij. V stanje histerije nas spravijo z izjavami, da dvomijo, ali "lahko birokrat bolje določi kulturne potrebe kot ljudje, ki se jih te potrebe tičejo." Pa nas spet pomirijo: s predlaganim besedilom NKP je vzpostavljena trdna podlaga za razvoj kulturne politike. Katarza, podobna koncu holivudarske drame. In to ravno teden dni pred volitvami.

povezava