Privatizacija kulture

"Pomembne stvari v življenju se ti zgodijo mimogrede. Najdejo te. Sanjaš o njih in morda se ti izpolnijo. In tako je bilo s Teatrom Komedija BTC," je pred kratkim razložila igralka Polona Vetrih. Ali je nekaterim res tako lahko postaviti odrske deske, medtem ko drugi zapravijo leta pri pisanju vlog za odobritev manjših projektov? Če si dolgoletna partnernica direktorja Cankarjevega doma, očitno da. Le tri mesece po tem, ko se je v glavah Jožeta Mermala, predsednika uprave BTC, in Polone Vetrih porodila misel o gledališču za množice, se je že pričelo delovati pri realizaciji. Vetrihova je postala umetniški vodja, lastnik in producent pa BTC. V prvi monokomediji Shirley Valentine, ki jo je režiral Boris Kobal, bo v glavni vlogi zaigrala - kdo drugi kot - Polona Vetrih. Ker pa naj bi bila gospa redno zaposlena tudi v ljubljanski Drami, smo od ravnatelja Janeza Pipana pričakovali pojasnilo. V drami pa ne vedo ničesar. Igralka je še vedno v rednem delovnem razmerju, saj ni poslala nobenega uradnega obvestila o drugi zaposlitvi. Nekaj so o zadevi slišali le iz medijev in sedaj preverjajo, ali je v novem teatru zaposlena pogodbeno ali na prostovoljni bazi, in ko se bodo dokopali do odgovorov, se bodo odločili za nadaljnje ukrepe.

Presenetljivo je tudi, da so karte za prvo predstavo naprodaj v Cankarjevem domu, državni ustanovi, financirani iz proračuna, še posebej zato, ker vsi vedo za partnersko zvezo med Vetrihovo in šefom CDja Mitjo Rotovnikom. Ali je dolgoletni direktor res tako kratkoviden, da se angažira na lastno pest v "družinskih" zadevah? Najprej so nam odgovorni v službi za stike z javnostjo razložili, da je prodaja vstopnic drugim gledališčem nekaj čisto običajnega. Pozneje pa nam je vodja blagajne Breda Pečovnik priznala, da ni ravno tako: "Običajno ne prodajamo kart drugim ustanovam." Izjemoma pa se kdaj dogovorijo za prodajne storitve. V tem primeru naj bi bil glavni razlog za podpis pogodbe ta, da je BTC na koncu mesta, kamor je težje priti kot v center. Res pa je, da ponavadi ne prodajajo gledaliških vstopnic, ampak le karte za koncerte in podobne prireditve. Logično: ostali teatri so konkurenca.

Po odgovor na vprašanje, kako profesionalno napisana je pogodba med CD kot javnim zavodom in zasebnopravno osebo, ki jo predstavlja BTC, smo se napotili k Maji Oven, vodji marketinga v BTC. Kot pravi, so karte naprodaj v državni instituciji, ker je teater njihov skupni projekt: "Pri tem se je dosti angažiral direktor CD." Vložek Cankarjevega doma je tak, da jim pomaga pri distribuciji vstopnic: "To počne brez provizije." Aha, torej sodelovanje s Teatrom Komedija le ni običajna prodajna storitev. Potem se je treba nujno obrniti še na ministrstvo za kulturo, ki bdi nad javnim zavodom. Z ministrstva so nam namesto mnenja, kaj si mislijo o nepravilnostih, poslali vprašanja za vse vpletene, saj so tudi oni za zadevo izvedeli šele prek novinarjev. Poleg "pogodbe" jih zanima tudi, kam gre denar od prodaje kart in kaj je s postprodukcijo zasebnih projektov, ki niso podprti iz javnih sredstev in ki niso nastali v produkciji CD.