Carina kot ječar

Carina včasih grobo posega v pravice kaznovanega ter prevzema vlogo, ki jo imajo le sodniki za prekrške in drugi podobni organi. Carinski urad Maribor je namreč pristojnemu sodniku za prekrške v začetku oktobra poslal dopis, s katerim je zahteval "izvršitev odločbe", s katero je bila kazen zaradi carinskega prekrška, ki naj bi ga storil Dubravko P., v višini 10.000 SIT, "zamenjana v zapor". "V kolikor imenovani želi poravnati kazen, preden pristopi kazni zapora, lahko to stori v korist računa Carinskega urada Maribor ..." se nekoliko nerazumljivo konča spis, ki ga je podpisal pomočnik direktorja Carinskega urada Maribor Anton Cvetko.

Dubravko P. je bil 18. 2. 2000 kaznovan zaradi carinskega prekrška s kaznijo 10.000 SIT. Kazen bi moral plačati v roku osmih dni. Ker kazni ni poravnal v roku, se je v prisilno izterjavo vključil še Davčni urad Celje. Neuspešno. Zato se je carinski urad odločil, da spremeni že izrečeno denarno mandatno kazen v zaporno, saj spremembe Zakona o prekrških omogočajo, da se "vsakih začetih 10.000 SIT računa za 1 dan zapora".

Interpretacija Zakona o prekrških v režiji Carinskega urada Maribor je popolnoma napačna. Uradne osebe, ki nadzorujejo izvrševanje zakonov, imajo res pravico, da tudi na kraju samem izrečejo mandatne denarne kazni. Storilec prekrška je nato dolžan plačati denarno kazen ali pa se pritožiti v določenem roku. Izterjevanje denarne kazni je praviloma mogoče šele po pravnomočnosti odločbe o prekršku.

Toda kaj se zgodi, če se uradne osebe odločijo za krajšo pot in kazen izrečejo na mestu samem z "obvestilom o prekršku in plačilnim nalogom"? Pri poskusu izterjatve denarne kazni takoj na mestu samem namreč pristojni organ ne izda "pisne odločbe", saj se prekršek "naznani ustno" in zanj tudi izreče denarna kazen na kraju samem. To storijo pristojne uradne osebe - torej cariniki, policisti, inšpektorji. Če kaznovani takoj plača kazen, pomeni, da soglaša z izrečeno denarno kaznijo in se odpoveduje pravici do ugovora in pritožbe. Če pa ni prišlo niti do plačila kazni niti do ugovora zoper njo, ostane državi v tem postopku le še izterjava kazni prek davčnih organov. Vse to je precej logično; izterjava kazni na mestu samem je za državo bolj ekonomična in hitrejša, zato pa država prekrškarjem v takem postopku nima pravice groziti še z zaporom. Velja pa tudi obratno; izterjava s pisno odločbo je nekoliko bolj zamudna, zato pa je plačilo kazni zaradi možnosti, da prekrškar konča v kehi, bolj zanesljivo.

Če ob postopkih "na kraju storitve" tudi prisilna izterjava ni uspešna, namreč takšne kazni preprosto ni mogoče "spremeniti" v zaporno kazen. Po 27. členu Zakona o prekrških se sme v zapor ob drugih določenih pogojih spremeniti samo denarna kazen, izrečena v postopku o prekršku, ne pa tudi tista, ki je bila izrečena v postopku na kraju samem. Razlika je bistvena: v prvem primeru kaznujejo določeni državni uradniki (policisti, cariniki, inšpektorji), v drugem pa sodnik za prekrške ali drug organ, določen za vodenje postopka o prekršku, ki v ta namen izda "odločbo", ne pa preprosto "obvestilo o prekršku". Povedano drugače - carina si je v primeru Dubravka P. (in tudi mnogih podobnih, ker gre menda za kar dolgoletno prakso) vzela pristojnosti, ki jih nima. Mimogrede z akcijo "Carina zaupno" pa pred novoletnimi nakupi v tujini uvaja še anonimno špecanje sosedov v maniri Velikega brata. Čestitamo.