Pasje življenje

Pri pasji mami, kot pravijo Mileni Močivnik, po mnenju Janinih bralcev Slovenki leta 2000, naj bi v Logu pri Borovnici zdaj živelo že več kot 300 zapuščenih in najdenih psov. Močivnikova še sama ne ve natančno, koliko jih je. Kljub (na splošno) javnemu navdušenju nad zavetiščem, pa skepso nad njim vseskozi izražajo strokovnjaki. Razmere v zavetišču naj bi bile namreč zelo slabe, po mnenju Veterinarske uprave RS celo "niso vredne pasjega, kaj šele človeškega življenja". Zakaj se torej v zavetišču nič ne premakne? V zgodbah o Močivnikovi običajno slišimo le, da nesebično in požrtvovalno skrbi za pse. Kar je gotovo res. Vseeno pa v Logu, kjer domuje zadnjih nekaj let, prihaja do kršitev različnih zakonov.

Že samo zavetišče deluje brez potrebne dokumentacije, zato uradno sploh ni zavetišče, kar glede na pomanjkanje tovrstnih ustanov za živali pri nas še ni tako problematično. Bolj skrb zbujajoč je podatek, da psi že od leta 1997 niso bili cepljeni proti steklini in so zato potencialno nevarni okolici. Močivnikova pravi, da "denarja za cepivo nima, pomoči države ali občine pa ni". Po Pravilniku o pogojih zavetišča za zapuščene živali mora imeti zavetišče tudi vsaj enega oskrbnika na 20 psov. V Logu pri Borovnici še zdaleč ni tako. Tudi samci in samice med seboj v glavnem niso ločeni, vendar Močivnikova zavrača trditve, da bi zaradi tega število psov bistveno naraščalo. Čeprav ve marsikdo prišepniti, da se je njihovo število v zadnjem letu skoraj podvojilo. Vodo na mlin pa doliva oddajanje psov; medtem ko Milena Močivnik pravi, da jih redno oddaja, vrhniška veterinarska inšpekcija trdi, da Močivnikova "psov noče oddajati", čeprav bi jih po 28. členu Zakona o zaščiti živali morala, saj ta imetnika zavetišča zavezuje, da "skrbi za iskanje skrbnikov teh živali oziroma prodajo ali oddajo živali novim skrbnikom".

Kršitev je glede na letošnje "več kot tri" prijave še več in veterinarski inšpektorji zanje vedo. Pa ne naredijo nič konkretnega, da bi jih odpravili ali vsaj pomagali izboljšati razmere. Na Veterinarski upravi RS sicer pravijo, da so izdali "že tri odločbe", pa jih Močivnikova ne upošteva. V dopisu, ki sta ga podpisala direktor Zoran Kovač in njegov pomočnik Aleš Brecelj, pa so vso odgovornost preložili na druge: "Ker bi enostavna preselitev živali samo na drugo, neprimerno opremljeno lokacijo pomenila nadaljevanje mučenja in trpljenja ubogih živali, menimo, da bi morale lokalne skupnosti v skladu z veljavno zakonodajo čim prej poskrbeti za zapuščene živali, tako da bi bilo zanje poskrbljeno v teh zavetiščih in ne bi bilo potrebe za dovažanje vedno novih živali k ge. Močivnik, s čimer bi jim bilo prihranjeno življenje v nemogočih razmerah." Ob tem velja omeniti, da se gradnja ljubljanskega zavetišča, ki naj bi Močivnikovo "razbremenilo", še ni začela in se po nekaterih predvidevanjih še dolgo ne bo. Sicer pa - kaj bi inšpektorji v dani situaciji sploh lahko storili? Iskanje novih pasjih domov bi bilo dolgotrajno, in vprašanje je, ali bi ga vsi sploh dobili. Evtanazija psov, ki jo po 30 dneh od odvzema narekuje zakonodaja, pa bi bila nedopustna in grozljiva. In hkrati javni linč veterinarske uprave. Zato stvari ostajajo takšne, kot so.