Bejbi, hočeš ribji poljubček?

Včasih se zgodi, da moramo možgane poslati na pašo. Odklopiti. Nekateri igrajo računalniške igrice, drugi buljijo v televizor. Ne glede na to, kakšen je program. Eden najboljših razvedrilnih programov je televizijska prodaja. Vedno znova lahko gledamo sekače za led, spreminjajoča se sončna očala, lonce, ki se napihujejo, zbirke cd-klasikov, mega učinkovite anticelulitne paste, najbolj dlakožrtne depilacijske kreme. In tako naprej. Vse zapakirano v najdovršenejši televizijski format, ki ne dopušča odmikov.

Takole: vsem je jasno, da je večina top shop izdelkov razmeroma nepotrebnih. Še huje - stopnja nezaupanja v izdelke je v nekaterih primerih dokaj visoka. Mar res verjamete, da vam tisti gel iz amazonskih gozdov v pol ure raztopi nekaj centimetrov maščobe? Ne, ni teorije. Pri posameznih izdelkih pa je fascinantna inovativnost, s katero anonimni izumitelji izboljšujejo naš vsakdanjik. S posebnimi posodami za špagete, ki se v omarah stisnejo in se s tem prihrani prostor. S premičnimi kotnimi poličkami. S pomivalci avtomobilov in vodnimi metlami.

Najbolj neverjetna pa je skupina izdelkov, namenjenih zabavi. Tik-tak ure, kjer v krogu vozijo vlakci. Ure s ptičjim petjem. Pojoči adventni venčki. S čim nas še lahko presenetijo? Ko smo že mislili, da smo navajeni vsega hudega, so nas spet navdušili. Zadnje čudo - bugi riba. Nekaj več kot 40 centimetrov dolga plastična riba, pritrjena na podlago, s senzorji, ki zaznavajo mimoidoče, in potem se riba premakne, odpre ribji gobček in zapoje Limbo Rock ali Pretty Woman. Ali pa izreče katero izmed devetih različnih pripomb a la "a pri vas pa nič ne pucate". V izbrani amerikanščini. Se pozanima, ali je v bližini mačka, se sprašuje, kaj tako smrdi in ali bi bejbi hotela poljub. Migajoča riba je nedvomno primerna trofeja za vsakega ribiča, stvarca, ki bo "popestrila vsako vašo zabavo". Predmet, ki je šel tako čez mejo povprečnega slovenskega okusa, da lahko funkcionira samo kot šala.

Bugi riba je v naši televizijski prodaji šele dobrih štirinajst dni. Stane deset tolarjev manj kot šest tisoč tolarjev. Doslej so jih prodali "ene par". Natančne številke so poslovna skrivnost. V Nemčiji so jih v treh mesecih prodali 80.000, pri nas upajo na več kot tisoč. Tudi tega, koliko Slovencev je kupilo pojoči adventni venček, ni mogoče izvedeti prav natančno. Nad prodajo pa so bili presenečeni, ker niso imeli občutka, da Slovence zanimajo taki izdelki. Rečemo lahko samo: "Kolikor ljudi, toliko čudi." A ni fino, ker smo strpni?