Julijo razdevičil tujec!

Vso jesen so nas bombardirali s Francetovo veličino in Julijino nedotakljivostjo, in menda ga ni bilo slovenskega umetnika, ki ne bi priredil vsaj male razstavice pesniku v čast, spletne strani, amaterske gledališke predstave ali recitacije. Kar niti ni čudno: ministrstvo za kulturo je v Prešernovem letu 2000 navdušeno financiralo skoraj vse projekte, ki so samo omenili Franceta. In kulturno-umetniška srenja je z veseljem izkoristila odprto denarnico.

Kar ni nič napačnega. Čeprav je zavoljo tega prihajalo do neverjetnih paradoksov ...

Največ polemik je bila deležna nadaljevanka o Francetu. Profesionalni kritiki so sicer pametno tiho, dušebrižne navadne ljudi pa je ganilo to, da Doktor kvanta, spolno občuje, nenehno popiva in je daleč od podobe jetičnega poeta. In padajo ogorčena pisma bralcev, češ kakšna skrunitev nacionalne svetinje. Kar je prvi slovenski paradoks o Francetu. Namreč: po eni strani se pritožujemo, da ga povzdigujejo v nebesa, češ saj je bil samo človek in se na skrivaj učimo njegove pokvarjene pesmice, potem pa, ko ga pokažejo kot človeka, se spet pritožujemo, da je bil v bistvu svetnik.

Še dobro, da večina teh ogorčenih državljanov ni bila v galeriji Kapelica nekaj dni pred novim letom. Tam je Niko Goršič uprizoril dogodek Neizljubljena 2000/Primičevi Juliji, ki je tudi spadal v sklop praznovanja Prešeren 2000 in ga je tudi podprlo ministrstvo. Zgodba je bila popolnoma preprosta: narisano povečano Julijo bomo onečastili. Kar ni nič novega: kip pod veronskim balkonom one druge literarno slavne Julije je najbolj obrabljen v coni njenega oprsja, ki se ga želi dotakniti vsak japonski turist. Torej: Julije seksualno niso nedotakljive. V Kapelici so najprej igrali memori in odkrivali njeno golo lepoto. Potem so v Julijine erogene cone metali pikado in največ je štel sramni trikotnik. Vsa stvar, ki je bila sicer razvlečena in še kar duhamorna, pa naj bi kulminirala z razdevičenjem sloveče muze. Moški prostovoljci se naj bi zaprli v kabino za sliko, si stimulirali organ in od zadaj napičili papirnato deklico, tako da bi njihovo orodje videla publika. Dolgo je trajalo, da so našli prostovoljce. Še dlje, da so bili ti pripravljeni za akcijo. In potem se je zgodil drugi slovenski paradoks: Julijo je razdevičil tujec! Ni bil sicer črn zamorc, ki je mitično odpeljal lepo Vido (anonimni Anglež jo je), ampak vseeno dovolj za razmislek o tem, zakaj se Janezi pred Julijo pomehkužijo. Ah, večna slovenska travma.

povezava