Občinski pingpong

V Radljah ob Dravi imajo življenje urejeno precej drugače kot drugod po domovini. Če je nenavadna že sestava tamkajšnje koalicije občinskega sveta (v kateri so LDS, SDS, Desus in lokalna lista!), pa so posamezniki znotraj nje vsestransko zanimive osebe, ki s svojim delovanjem večplastno vplivajo na kakovost življenja lokalne skupnosti.

Tako je nekdanji osnovnošolski ravnatelj Drago Lukner, danes občinski svetnik iz vrst Desusa, med obema naštetima dejavnostma opravljal funkcijo predsednika radeljskega namiznoteniškega kluba. Da v vodenju ne bi bil osamljen in brez primernih sodelavcev, so mu pomagali družinski člani: sin Vojko je bil tajnik in trener, mama pa računovodkinja.

Po zamenjavi klubskega vodstva so novi funkcionarji ugotovili, da manjka denar. Zato so zadevo prijavili in maja 1998 so kriminalisti podali kazensko ovadbo zoper očeta in sina. Računovodske bilance so bile točne, zataknilo pa se je pri dnevnicah, potnih ter drugih stroških, od katerih je treba omeniti avtorske honorarje (v namiznem tenisu!), Očeta in sina so osumili za zlorabo zaupanja in pridobitev najmanj 828.000 tolarjev protipravne koristi.

Kazenska ovadba starejšega Luknerja ni motila, da je kandidiral in bil decembra istega leta izbran za občinskega svetnika. Pravi odpor krajanov je sprožil šele predlog komisije za občinska priznanja, da bi mu podelili plaketo občine Radlje ob Dravi. Lukner pa se ni pojavil na podelitvi plakete, ta je sedaj arhivirana na tamkajšnji občini.

Ostal je prikrajšan za plaketo in aplavz, njegov nekdanji klub pa za prvo ligo, iz katere je sedaj izpadel. Razlog so finančne težave, ki so jih nasledili. Po odhodu igralcev je bila to logična posledica stagnacije, ki si je krajani niso razlagali kot dosežek.

Vsekakor kot zadnji, a sploh ne najmanj pomembni v vsej zgodbi, nastopijo organi pregona. Tožilci so konec lanskega leta vložili obtožni akt na slovenjegraškem sodišču, okrajno sodišče pa še ni vročilo obtožnega akta, kaj šele razpisalo datum glavne obravnave. Pri očitanem kaznivem dejanju ne gre za primer genocida, vojnega hudodelstva ali dejanja, ki ne zastara po mednarodnem pravu, tako da bo najpozneje v šestih letih od preteka kaznivih dejanj očitek pravno absolutno zastaral. Vse, kar bo ostalo tamkajšnjim akterjem, pa bodo govorice ter sumi. V okolju, katerega drugačnost posameznikov očitno ni prednost.