Iztegnjen prst za ženske

V četrtek dopoldan je bilo na ljubljanski tržnici vsakdanje upokojensko vzdušje. Nekaj več je bilo sicer prodajalk in prodajalcev rož, ker je bil pač osmi marec, ki je v naših glavah še vedno zapisan neki zamegljen spomin, da je to dan, ko častimo odločne ženske. Med kupci rož so bili predvsem gospodje od srednjih let dalje.

Na drugi strani stolnice pa se je dogajal punt. Na štantu, prekritim s slovensko zastavo, so bila cerkvena oznanila in svete podobice, poleg pa listi papirja za zbiranje podpisov proti "sramotnemu spomeniku". Tisto jutro je bilo zbranih nekaj čez tisoč podpisov, če verjamemo oštevilčenju na listih. Na plakatu, zataknjenem med veje bodičastega grma - božji les se imenuje -, ki raste na kraju odstranjenega spomenika, pa še nekaj o lažnem spomeniku. Mamke so iz stolnice po jutranjem obredu prihajale do mize in se podpisovale. S tako gorečnostjo. Za vsak podpis so dobile sveto podobico. In potem so še malo pokramljali o krivicah, ki so se jim dogajale, o tem, kako fino je, da o "demonstracijah" poroča radio Ognjišče, da kdaj bo izšla Demokracija, da vse te prejšnje strukture kvarijo mladino ... "Takšnega sprenevedanja so zmožni samo komunisti, ti ki so pobijali in internirali. Tudi mene so zaprli. Kako si sedaj upajo postavljati spomenike, banda rdeča!" je agitiral podpisnik. Prijetna jutranja zabava.

Saj verjetno je samo naključje, da se je sedanji punt dogajal na osmi marec. In da je bil sporni spomenik postavljen za demonstracije žensk, ki so leta 1943 zahtevale izpustitev zapornikov in internirancev. Spomenik, delo Eda Ravnikarja, je bil v novih demokratičnih časih odstranjen, ker je blatil dobro ime škofa Rožmana in je bil žugajoči prst sumljivo usmerjen v stolnico. Napis so popravili, prst obrnili drugam in spomenik naj bi postavili nazaj. Za permanentno odstranitev so se zavzeli Šuštar, Rode, Farhat, ki so napovedovali demonstracije duhovnikov, vrnitev nazivov častnih meščanov, se obrnili na sam državni vrh, češ da gre s postavitvijo za nekoristno izzivanje. Saj smo se že navadili, da ta "civilna družba" slovenske družbe vsak najmanjši dogodek razpiha v križarsko vojno, ker očitno lahko funkcionira le v položaju večne viktimizacije in ogroženosti. Hkrati pa smo se tudi že navadili, da ima prav vsak pravico povedati svoje mnenje, čudi pa nas, da prav vsak hipen vzklik mestne oblasti odvrne od ponovne postavitve spomenika, kot da bi bil glas cerkvenih dostojanstvenikov in peščice gorečnežev večvreden. Kaj pa ženske? Še dobro, da bo osmi marec spet naslednje leto.