Beograjske ulice

"Dobiva se na Trubarjevi," se dogovorite z znancem. Namesto na giros ali obhod trgovin odidete v videoteko Plus na Marinkovi. Da ne bo pomote - ste v bratskem mestu Beogradu in Trubarjeva je Tpybapeba.

V neposredni bližini Trubarjeve je Prešernova ulica. Njene majhne, sive hišice z vrtovi bolj spominjajo na šumadijsko vaško naselje kot pa na mesto. Ulični pejsaž krasi nekaj dotrajanih jugov in velike luknje v cestišču. Hišne parcele od razritega sivega cestišča ločijo razmajane lesene ograje ali pa okoli meter in pol visoko zidovje, na katerem so izpisani domoljubni grafiti v stilu "Gotov je!" in "Puko je ko zvečka." Na vprašanje, kdo je bil Prešeren, starejša ženica, prebivalka istoimenske ulice, odgovarja: "Pa bio je neki Slovenac. Šta ja znam." Ulica nosi ime po Prešernu, odkar stanuje v njej - najmanj od leta 1963. Pri nadvozu Bulevarja JNA prek Bulevarja Franše D`Eparea leži Slovenska ulica. Stisnjena med približno deset let star skupek trgovin in stanovanj ter bližnji blok, je bolj podobna dovozu kot pa ulici. S svojimi dobrimi 20 metri sodi med najkrajše ulice Beograda. Je namreč slepa ulica in ne povezuje ničesar. Vse njeno razkošje se po nekaj korakih izteče v križišče z Oblakovsko. Table z napisom Slovenska ulica ni.

Na povsem drugem koncu Beograda, med Novim grobljem in Zvezdaro, sta skoraj druga zraven druge Mariborska in Ljubljanska ulica. Na Mariborski razen nekaj dotrajanih hiš ni ničesar, na Ljubljanski pa je zasebna avtomehanična delavnica (na črno) in kup razbitih avtomobilov, med katerimi prevladujejo tisti domače proizvodnje. Pero, avtomehanik, pravi, da med stanovalci Mariborske in Ljubljanske ni rivalstva, in dodaja, da pa je kljub vsemu slednja večja in lepša od prve.

Vseh ulic z imeni slovenskega izvora je po seznamu v načrtu mesta Beograd iz leta 1999 skupaj 38. Največ je tistih z osebnimi imeni, kar šestnajst: Cankareva, Franca Rozmana, Finžgarova, Frana Levstika, Gregorčičeva, Jenkova, Miklošičeva, Miška Kranjca, Novakova, Prešernova, Stanka Vraza, Tomazeova, Toneta Tomšiča, Trstenjakova, Trubareva.

Nekoliko manj je ulic s krajevnimi imeni: Bledska, Bohinjska, Celjska, Idrijska, Jesenička, Ljubljanska, Mariborska, Ptujska, Ribnička, Tolminska in Tržička. Sledi skupina ulic s pokrajinskimi imeni: Belokranjska, Dolenjska, Gorenjska, Gorička, Koruška, Slovenska in Vipavska. Dve ulici imata imeni rek, ki tečeta deloma skozi Slovenijo - Dravska, Murska, ena ime povsem slovenske reke, Savinjska, in ena po naši najvišji gori, Triglavska. Za vse tiste, ki so še posebej navezani na izvirno slovensko reko Savo, je v Beogradu še Savski trg.

V primerjavi s seznamom ulic v načrtu mesta iz leta 1969 je v slabih 30 letih izginila le ena slovenska ulica - Borisa Kidriča. Ta je bila med vsemi s svojimi 800 m najdaljša ter z mnogimi trgovinami tudi najbolj obiskana in eminentna. Povezovala je trg Slavijo z Njegoševo, se križala z nekdaj najdaljšo beograjsko ulico, Bulevarjem revolucije (danes Bulevar Kralja Aleksandra), in se iztekla mimo pravne fakultete do parka Tašmajdana. Ulico Borisa Kidriča so leta 1994 preimenovali v Beogradsko.

Kljub izgubi ene smo Slovenci v zadnjih 30 letih pridobili dve novi ulici - Toneta Tomšiča, partizanskega narodnega heroja, in Tržičko, poimenovano po mestu - obe na Voždovcu.

Miloš Bogdanovič, urbanist v mestni četrti Stari grad, je na vprašanje, kako to, da niso preimenovali več ulic, dejal: "To bi bilo neumno, ker bi nastala velika zmeda. Če bi se odločili preimenovati ulice s slovenskimi imeni, bi morali preimenovati tudi recimo hrvaške, albanske, francoske, ameriške ... skratka vse, ki bi bile nesrbskega izvora, tuje. Je pa res, da so nekatere ulice bile preimenovane, med njimi največ tistih v središču Beograda, npr.: Maršala Tita v Srbskih vladara in nato v Kralja Milutina."

Slovencev pa zmeda ni preveč motila, samo spomnite se, kako so po revoluciji spreminjali imena ulic in trgov v Ljubljani.