Nemški napisi v trgovini!

Po vzoru Interspara ali Baumaxa so prejšnji mesec v Ljubljani odprli novo nakupovalno središče. Tokrat gre za pohištveni center Rutar, družinsko podjetje s štiridesetletno tradicijo, ki prihaja iz avstrijske Koroške. Že pred prihodom je lastnik tega, Josef Rutar, zbodel domače trgovce z izjavo, da - v primerjavi z Avstrijo - "konkurence na slovenskem trgu pohištva skorajda ni"!

Ob otvoritvi so slednji vrnili udarec z objavo oglasa (v osrednjem dnevniku), v katerem so potencialne kupce pozvali, naj odločitve preverijo "vsaj v dveh trgovinah". Otvoritev je (na račun privlačnih cen) uspela, vsaj sodeč po gneči prvega dne. Oče Rutar pa z dolgoročnim odzivom v metropoli pogojuje tudi otvoritev nadaljnjih trgovin na sončni strani Alp. Cilj je preprost - postati vodilni v slovenski pohištveni panogi. Vsekakor se s tem - znova - ne strinjajo domači prodajalci, ki menijo, da se ne bo zgodilo nič presenetljivega. Ali pač ...

V trgovini, ki se je snovala okoli pet let in v katero so - po Rutarjevi izjavi - vložili okoli polčetrto milijardo tolarjev, so med 150 zaposlenimi le Slovenci. Zakaj je ta podatek pomemben? Zato ker je morda v gozdu težko spregledati drevo, je pa težje sredi Slovenije ne opaziti nemških napisov v trgovini. Resda gre samo za listke, ki opisujejo posamezne kose pohištva, vendar bi si severni sosedje, še bolj pa zaposleni domačini, lahko privoščili precej več taktnosti. Vsaj do kupcev, če že ne do lastnega šefa. Ta namreč rad zagotavlja, da je "pri njih v navadi, da kupec dobi, kar želi". Še dobro, da so - ob listkih v nemščini - vsaj cene v tolarjih. Sicer bi morali najprej v menjalnico po šilinge.