Kdo živi v kadrovskih stanovanjih?

V prejšnji številki Mladine smo podrobneje predstavili, kako je mesto Ljubljana v zadnjem desetletju poskrbelo za bivališča pomembnih pedagogov, športnikov, umetnikov in ne nazadnje tudi novinarjev - dodelilo jim je namreč kadrovska stanovanja. Če so dobitniki res tisti, ki so nov dom najbolj potrebovali, je stvar posamezne presoje, vsekakor pa je tovrstna delitev v osnovi v redu, saj (večinoma) mladim pri svojem ustvarjanju ni treba skrbeti še za stanovanjski problem. Ampak kadrovska stanovanja so v glavnem majhna. Kaj se torej zgodi z njimi, ko si upravičenci ustvarijo družine? Ostajajo prazna, jih najemniki oddajajo drugim ali jih morebiti celo vrnejo občini?

Kot nam je sporočil Gregor Kos z mestne občine Ljubljana, vračilo ni pogosta praksa, beležijo namreč manj kot 10 primerov, v glavnem pa se stanovanja izpraznijo po smrti najemnika. Eden izmed peščice, Aleš Debeljak, profesor s FDV-ja, sicer pa pesnik in publicist, je majhno stanovanje na Štihovi, ki ga je dobil leta 1992, ko se ga je še splačalo imeti, saj so bile takrat najemnine še neprofitne, vrnil leta 1998. Sprva je sicer občini predlagal, da dovoli, da se kot najemnica v stanovanje vseli njegova sestra, v povračilo pa bi on mesti podaril garsonjero, last staršev. Pa niso bili za to. Po pravilih lahko namreč v takšnih stanovanjih živijo le ožji člani družine. Potem pa je sklenil stanovanje vrniti, za kar je potreboval natanko tri mesece. Vmes so bili namreč dopusti, potem spet ni bilo pristojne referentke. Ali občina teh stanovanj noče nazaj? Debeljak je namreč vlogo dal 2. junija 1998, ključe pa je dejansko vrnil šele 8. septembra, ves ta čas pa je, kljub temu da se je izselil iz stanovanja, plačeval najemnino. Sreča v nesreči je, da so mu zaračunavali neprofitno najemnino in ne profitne, ki velja danes. Ampak vseeno. Z ljubljanske občine so nam sporočili, da je predaja omenjenega "stanovanja trajala dalj časa tudi zaradi njega, saj je stanovanje potrebno predati v stanju, kot se ga sprejme." Ne vemo, ali so s tem mislili na nekaj kosov pohištva, ki jih je Debeljak pustil v stanovanju, ampak ta zapisnik je bil narejen šele ob uradnem vračilu stanovanja.

Pri vsem tem pa je zanimivo še nekaj. Debeljak je namreč zaradi svoje odločitve naletel na začudenost tako s strani kolegov kot tudi v sami mestni hiši. "Vsi so mi rekli, da sem sicer pošten, pa tudi neumen," pravi. Tu in tam je namreč slišati, da si je ta v poceni stanovanju naredil atelje, da je oni naselil podnajemnike, v glavnem, da se ga splača imeti, pa čeprav je prazno. Za vsak primer.