Pomilostitev kot rešitev

Da je slovensko pravosodje hiša, polna najrazličnejših zdrah, se je v preteklih desetih letih potrdilo (pre)pogosto. Lep primer, ki še dodatno potrjuje kratkoročnost delovanja resorja, pa se je razkril ob zadnji novici iz pravosodnih logov.

Na prvi pogled se novica o podelitvi amnestije zapornikom v Sloveniji zdi povsem priložnostno svečana. Kot je ob sprejemu predloga zakona povedal pravosodni minister Ivo Bizjak, je namen vlade, "da bi ob praznovanju 10. obletnice samostojnosti Slovenije podelili delno in selektivno amnestijo". Pokazali usmiljenje države do manj krutih zločincev. Več kot tretjini slovenskih obsojencev bo zakon znižal kazen, večini za četrtino. Trideset najsrečnejših, ki bodo do takrat prestali več kazni, bo odšlo takoj.

Amnestija se v samostojni Sloveniji podeljuje prvič. Zanjo so doslej ponavadi zaprosili sami obsojenci, in sicer ob najrazličnejših priložnostih - ob obiskih papeža in Clintona, leta 2000 ali pod parolo prvič-v-Sloveniji. Za amnestijo pa so prosili, ko je Slovenija imela 425 zapornikov - v letu 1995 ali okoli 700 leto zatem. Redno so jih zavračali. Še leta 1999 je takratni pravosodni minister Tomaž Marušič v odgovoru obsojencem modro ugotavljal, da "ne vidi utemeljenega razloga za sprožitev postopka". A že takrat je bilo v Sloveniji zaprtih več kot tisoč oseb.

Težava je v tem, da so državne zaporniške zmogljivosti premajhne za štirimestno število zapornikov. Nekoč niso bile, a vmes smo posodobili zakonodajo v duhu Evrope in minimalni normativi so se dvignili. Potem ko so leta kraljevali časopisni naslovi kot V zaporih dovolj prostora ali Število zaprtih se iz leta v leto manjša, se je stereotip obrnil proti njegovim tvorcem. Lansko leto je ministrica Barbara Brezigar položila v Kopru temeljni kamen za nov zapor, letos pa je število zaprtih doseglo številko 1200! Kam z zaporniki?

In glej - problem prezasedenosti se zlahka odpravi z amnestijo. Bizjak pri zagovoru predloga najbrž ni imel težav, saj ima bogate izkušnje iz ministrovanja na policiji (ki je obravnavala vse zapornike) in opravljanja funkcije ombudsmana (h kateremu se po pomoč prav radi zatečejo zaporniki). Morda pa bo s to potezo popravil katero izmed krivic, ki se je nemara prikradla v skoraj brezgrešno delovanje represivnih inštitucij pri nas.

Težava premajhnih kapacitet zaporov pa s tem ne bo rešena. In goram zaostalih primerov na sodiščih sledijo novi zaporniki, ki bodo zamudili to amnestijo. Ampak vsem je dovoljeno sanjati.