Poplačana požrtvovalnost

V prejšnji številki našega tednika smo opisali probleme, ki so nastali pri zasebni fundaciji akademskega slikarja Jožeta Ciuhe. Največja težava je, da država še ni izpolnila obljube o darovanju blejskega gradu Pristava. Za nastali položaj pa ima nemalo zaslug bivši državni sekretar na kulturnem ministrstvu dr. Jože Osterman, ki je danes zaposlen na Uradu za informiranje kot svetovalec vlade. Kot državni sekretar je Osterman preživel na kulturnem ministrstvu tri leta, in sicer od marca1993 do februarja 1996. V tem času se je s projektom fundacije intezivno ukvarjal več kot eno leto. Sam je bil tudi podpisnik kupoprodajne pogodbe med državo in radovljiško Almiro, ko je država odkupila Pristavo za 1,8 milijona nemških mark.

"Danes že lahko zatrdno rečemo, da je ena izmed najuglednejših kupčij države na kulturnem področju sklenjena, kupoprodajna pogodba med Almiro in vlado pa podpisana," je izžareval veselje ob podpisu takratni državni sekretar. Osterman je eden redkih, ki govori tudi o vrednosti slik, ki sta jih podarila zakonca Ciuha. Po njegovih besedah naj bi bilo nekaj več kot 700 likovnih del vredno približno 2 milijona nemških mark. Svoje navdušenje nad fundacijo pa je kazal tudi, ko ni bil več državni sekretar.

Ko je takratni minister dr. Janez Dular kazal pomisleke o darovanju toliko vrednega objekta, je Osterman reagiral in v pismu ministru napisal: "Trdno sem prepričan, da je nujno čim prej izpeljati vladni sklep o donaciji Pristave ... Mislim pa, da je glede na obstoječi položaj potrebna hitra donacija, ki bo ustrezno motivirala vse, ki sodelujejo v Fundaciji Ciuha." Njegova požrtvovalnost pa ni ostala neopažena, saj si je s svojim zavzemanjem za fundacijo prislužil članstvo v svetu fundacije. Pred časom pa je postal tudi predsednik tega sveta, v katerem sedijo še dr. Veljko Rus, Janez Bohorič, Darja Erceg, Vinko Golc, Zmago Hrušovar, Victor Jackovich, dr. Zoran Kržišnik, dr. Matjaž Kmecl, mag. Boris Malej, Mitja Meršol, Borut Rus in Zvone Špec. Sam pravi, da je to nekakšen skupek simpatizerjev, ki poskušajo nabrati čim več sponzorskih sredstev. Kot kaže, je Ostermanu fundacija akademskega slikarja Jožeta Ciuhe tako pri srcu, da se mu zdi darilo, vredno 1,8 milijona nemških mark, enostavno premalo ali pa je najprej kot državni uslužbenec poskrbel za darilo, zdaj pa kot posameznik za darilo skrbi, službo pa mu še vedno plačujemo davkoplačevalci.