V Velenju odkopali novi Lignit

Konec aprila so v Šaleški dolini že drugič odkopali nov Lignit. Ne gre za kakšen visokokaloričen premog, že drugič je namreč izšla kompilacija velenjskih glasbenih skupin, ki trenutno igrajo po mestnih garažah. Izdajatelj tega za slovensko energetiko nepomembnega, za lokalno sceno pa gotovo prezentativnega projekta je Šaleški študentski klub.

Za kaj pravzaprav gre? Pred skoraj petimi leti se je v edinem pravem velenjskem underground klubu, poimenovanem Plac, izza alkoholnih omam priplazila ideja o pomoči neuveljavljenim oziroma nekomercialnim glasbenimi skupinam. V nasprotju z mnogimi mislimi, ki so se izgubile v glavobolu naslednjih juter, je bila ta uresničena. Izšel je prvi Lignit, na katerem je enajst bendov predstavilo prerez glasbenega dogajanja v devetdesetih. Po nekaj uspešnih promocijskih koncertih je prvi Lignit izgorel.

Lani pa se je nova generacija velenjskih študentov lucidno ozrla okoli sebe in ugotovila, da so devetdeseta minila in da je čas za nov glasbeni prerez. Ideja je seveda ostala ista, novi Lignit pa je tokrat izšel kar v dveh delih. Na prvem CD-ju je (i)zbrano dvajset skupin (!), ki sicer iz morda resnično preširokega glasbenega spektra ustrezno prikažejo glasbeno dogajanje v urbanem okolju. Na drugem je to še bolj poudarjeno, saj na njem predstavljane rave in tehno ponudba dandanes tekmuje z jeznimi kitarami nekoč rudarske prestolnice Slovenije. Zelo težko je iz množice posnetkov izločiti najboljšega, gotovo pa na prvem bolj "klasično glasbenem", če si dovolim uporabljati ta izraz, hvaležno vlogo frontmanov nosijo tudi v Sloveniji poznani Res Nulliusi, ki v kratkem napovedujejo nov izdelek. Na drugem CD-ju je to vlogo prevzela tehno dvojica Dope Control, ki sili iz povprečja z odlično produkcijo.

A vendarle je bolj kot glasbena pomembna druga dimenzija novega Lignita. Dvojni CD je pravi zvočni odmev časa in zato je njegov dokumentaren pomen vsaj tako velik kot glasben. Tega so se ne nazadnje zavedali tudi pri Šaleškem študentskem klubu, saj so na drugem CD-ju dodali tudi elektronski pregled zgodovine velenjske rock scene do leta 1991. Zapis minulega časa je vsaj za zdaj ušel pozabi. Lignit je tako narejen z namenom in prav zato se dviga visoko nad drugačne vse preveč razširjene solzave študentske sentimente, ki smo jih morali pred kratkim poslušati na minulih Majskih igrah. Kopiranje ideje zaželeno!