Država proti nevladnim organizacijam

O nasilju nad ženskami smo pri nas spregovorili prepozno. Konec osemdesetih so se pojavila prva nevladna feministična gibanja za samopomoč. Namesto države so morale posameznice na lastno pest organizirati SOS-telefone, posvetovalnice in zatočišča za žrtve zlorabe in nasilja.

V drugi polovici devetdesetih pa je pobudo prevzela institucionalizirana stroka, zasedla polje nevladnih društev in začela bitko za prestiž. Izpostavila sta se dva vidna problema. Zagovarjanje pristranske politike financiranja z argumentacijo, da država nevladnih organizacij ne sme stoodstotno financirati, ker naj bi to pomenilo omejevanje avtonomije.

Vendar se prav zaradi pomanjkanja denarja krčijo konkretne dejavnosti na področju pomoči, saj se društva namesto ukvarjanja s problematiko nasilja ubadajo z iskanjem virov financiranja.

Državne ustanove in avtonomne feministične avtorice si hitro skočijo v lase tudi zaradi različnih strokovnih pogledov. Zato ni naključje, da nobena strokovnjakinja socialnega dela ni predlagala spremembe kazenske zakonodaje v primeru nasilja nad ženskami, pač pa so to morale storiti feministke same. Še vedno pa ni izdelanih kriterijev, kaj sme katero društvo delati in česa ne. Ne izdajajo se licence, tako da lahko kdorkoli ustanovi društvo in počne karkoli. Takšna situacija je bila sprejemljiva na začetku, pred petnajstimi leti, danes pa ne več.

Prepad se je še poglobil sredi letošnjega maja, ko je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve sklicalo iniciativni sestanek za ustanovitev sveta za problematiko nasilja nad ženskami, nanj pa ni povabilo nekaterih vidnih organizacij, ki se ukvarjajo izključno z nasiljem nad ženskami in otroki.

Na sestanku so ugotovili, da primanjkuje vsakršnih uradnih podatkov, po hitrem postopku pa so ustanovili še strokovni svet. Šele na drugi sestanek (prvo uradno sejo) so bile na lastno željo povabljene nekatere najbolj specializirane organizacije na tem področju, vendar so jih že postavili pred dejstvo, da je svet postavljen in v njem ni več prostora. Zato pa so nekatera društva dala po dve predstavnici.

Med drugim so izpadli celo centri za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, društvo Regionalna varna hiša Celje, SOS-telefon, Združenje proti spolnemu zlorabljanju, vabljen pa ni bil niti noben ekspert z univerze. Nevladna društva so ogorčena nad državnim favoriziranjem. Ministrstvo pa odgovarja, da so na iniciativnem sestanku soglasno konstituirali svet. "Predstavniki vabljenih institucij so ocenili, da kot delovno jedro zadostujejo prisotni na tem sestanku." Ob posameznih primerih pa naj bi vabili tudi druge zainteresirane strokovnjake.