Kdo se je podpisal

Hrvaško nacionalno slavje po zmagi "genija" Gorana Ivaniševića v Wimbledonu in drama ob zahtevi za izročitev dveh generalov mednarodnemu sodišču v Haagu sta dobila pred dnevi skupno točko. Odprto pismo 11 hrvaških vrhunskih športnikov z zahtevo, da hrvaška vlada ne izroči generala Anteja Gotovino in Rahima Ademija, osumljena za vojne zločine, sodišču v Haagu.

Pod pismom so podpisani člani nogometne reprezentance Štimac, Boban, Asanović, Šuker, Bokšić, Bilić, košarkarji Radja, Vranković, Arapović in Mršić ter tenisač Ivanišević. Na prvi pogled povsem legitimno izražanje osebnih pogledov na vročo politično temo se je kmalu pokazalo za prefinjeno politično manipulacijo.

Pobudnika in organizatorja podpisovanja sta bila Igor Štimac in Zvone Boban. Vendar se je dan po objavi pisma oglasil oče Gorana Ivaniševića s pojasnilom, da "zelo dvomi, da je Goran karkoli podpisal. Možno pa je, da je kdo izkoristil njegovo evforično razpoloženje v noči po veličastnem sprejemu na splitski rivi".

Izkazalo se je, da oče Srđan ni bil daleč od resnice. Goran je dan zatem izjavil: "Vsekakor podpiram hrvaške generale. Moti me, da se, kadar se komu dvigne, pošlje iz Haaga obtožnica za izročitev hrvaških generalov. Podpisal pa nisem nič!"

Izkazalo se je, da večina podpisov na omenjenem pismu sploh ni bila originalna. S pomočjo sodobne tehnologije so bili ti podpisi preprosto preskenirani. Štimac to pojasnjuje z dejstvom, da so bili podpisniki v času podpisovanja na različnih krajih po Hrvaški ali celo v tujini. Zlobneži dodajajo, da tudi pod mizami v Štimčevi diskoteki v Bolu na Braču, kamor so izbrani odšli po fešti na splitski rivi.

Poznavalci v omenjenem javnem pismu 11 hrvaških vrhunskih športnikov prepoznavajo rokopis iz političnega kroga Miroslava Tuđmana in Andrije Hebranga, dveh vodij formalnega civilnodružbenega gibanja, ki je izrazito desno in trdo nacionalistično usmerjeno.

Marsikdo je opazil, da med podpisniki ni bilo kar nekaj znanih imen hrvaške športne scene. Na primer Tonija Kukoča in Žana Tabaka, košarkarjev v NBA. Oba sta bila na fešti na splitski rivi, celo na slavnostnem odru. Izostala so še številna druga znana imena.

Vsa zgodba ima tudi drugo razsežnost. Od 11 podpisanih športnikov živi trenutno na Hrvaškem le upokojeni nogometaš Slaven Bilić. Vsi drugi živijo in plačujejo davke v tujini. Seveda bistveno manjše, kot bi jih kot državljani Hrvaške in veliki domoljubi plačevali v "lijepi svoji".

Znano je, da niti en nogometaš državne reprezentance ni plačal niti kune davka na premije za osvojeno 3. mesto na svetovnem prvenstvu v Franciji leta 1998. Podobno se je dogajalo tudi v številnih primerih z drugimi zaslužki nogometašev, pa tudi drugih športnikov. V spominu Zagrebčanov so vožnje Davorja Šukerja po zagrebških ulicah v primerno luksuznemu mercedesu in pozneje ferariju z registracijo Tomislavgrada, mesta v BiH. Davor Šuker je sicer rojen v Osijeku.

Posebna zgodba je bila prodaja nogometaša Dinama Zvoneta Bobana italijanskemu klubu Milan leta 1992. Milijoni dolarjev ali mark od prodaje so šli za nakup orožja. Družina Boban je bila poplačana z dodelitvijo nekaj najbolj ekskluzivnih gostinskih lokalov v centru Zagreba. Resno konkurenco hrvaški državni loteriji pa danes pomeni Prva sportska kladionica. Lastnik je nogometaš Igor Štimac. Dejavnost je razširil v prek 80 lokalov po vsej Hrvaški. Ne tako redko tudi v prostorih, ki so bili pred tem v uporabi neposredne konkurence Hrvatske lutrije.