Epilog sporne denacionalizacije

Bitka celjskega črkoslikarja Ladislava Perčiča proti tistim, ki so krivi za nepravilno denacionalizacijo občinske stavbe na Linhartovi 18, dobiva epilog. Iz delavnice ga je v začetku oktobra 1995 deložiral Branko Bezenšek, ki so mu stavbo vrnili po zakonu o denacionalizaciji, in s tem se je začela Perčičeva zgodba o spopadanju z državnimi organi in s sodišči.

Med drugim je pravico iskal konec oktobra 1998 z gladovno stavko pred parlamentom (ravno ko je na podoben način iskal pravico tudi kontroverzni pojoči major Ladislav Troha). Toda niti gladovna stavka mu ni prinesla želenega, in sicer ponovnega denacionalizacijskega postopka za omenjeno stavbo.

Čeprav je bil Perčič oborožen z nespornimi dokazi o nepravilnem vračilu zgradbe, je naletel na gluha ušesa pri vseh pristojnih organih.

Skoraj 300 let staro stavbo so Bezenškovi že leta 1973 skoraj v celoti prodali občini, in sicer z namenom rušenja. Občina jo je kasneje obnovila, Bezenškovim pa se je očitno zahotelo pridobiti nazaj nekdanjo lastnino, in so vložili denacionalizacijski zahtevek. Njihovi zahtevi je bilo začuda ugodeno, čeprav je bila kupoprodajna pogodba z občino vpisana v zemljiški knjigi.

Zgodba o sporni denacionalizaciji je bila medijsko zelo odmevna, med drugim je Bezenšek izgubil sodbo proti Delovi novinarki Marjeti Šoštarič, ker naj bi ga bila s svojim pisanjem razžalila.

Perčič je zaradi domnevne zlorabe položaja ovadil sodnico Ivanko Golob, ki je izdala sklep o vračilu stavbe, in načelnico celjskega oddelka za gospodarstvo Darjo Pavlina, vendar je tožilstvo ovadbo ovrglo. Perčič je večkrat pozval tudi nekdanjega celjskega župana Jožeta Zrimška, a kljub temu se je občina tako rekoč odpovedala svojemu premoženju. Ker tudi ta ni storil nič za vrnitev sporno denacionalizirane zgradbe, v katero je bil pri prenovi vložen občinski, torej davkoplačevalski denar, je Perčič začel javno razglašati, da gre za očitno korupcijo občinskih oblasti.

Ministrstvo za okolje in prostor je Perčičevo pritožbo zaradi sumljive denacionalizacije zavrglo, češ da v tem postopku nima položaja stranke, zato je Perčič sprožil upravni spor in pred nedavnim mu je vrhovno sodišče priznalo položaj stranke v postopku, vendar le v obsegu vlaganja v podržavljeno in kasneje denacionalizirano stavbo. Na vrhovnem sodišču pa je še en postopek v zvezi s sporno denacionalizacijo, ki ga je zaradi tega sprožilo državno pravobranilstvo. Če se bo to odločilo za ponoven denacionalizacijski postopek občini prodane stavbe, s čemer bo jasno izkazana neupravičenost vračanja premoženja, se bo stvar ponovno zapletla. Pojavilo se bo vprašanje moralne in materialne vpletenosti odgovornih v zgodbo, pa tudi vprašanje plačila odškodnine Perčiču za nezmožnost opravljanja dela oziroma škodo, ki so mu jo povzročili z deložacijo iz delavnice. Odškodnina bo šla seveda iz davkoplačevalskega denarja.