Z dinamitom nad potapljače

Potapljaški učbeniki so natančni. V njih mrgoli prepovedi, zapovedi in opozoril. Ne potapljaj se globoko! Ne potapljaj se sam! Ne potapljaj se brez zraka! Ne potapljaj se s slabo opremo! Boj se motornih čolnov! Boj se morskih psov, zlasti velikih belih! Ne dotikaj se živalic, ki jih ne poznaš! Pred potopom ne pij gaziranih pijač! Ne potapljaj se, če si se pravkar nažrl. Če imaš mačka, raje ostani na suhem.

Nesreča, ki se je prejšnji konec tedna pripetila med Pagom in Zadrom, dokazuje, da ne more imeti prav noben učbenik toliko domišljije, kolikor je premore življenje. Nemška potapljača sta umrla, ker so divji ribiči morje zasuli z dinamitom.

Ribolov z dinamitom sodi ponekod na Jadranu med sicer prepovedane, a še vedno uveljavljene folklorne običaje. Pač, v morje vržeš nekaj palic dinamita, ribe, ki so v bližini, od sunka poginejo, obrnejo se na hrbet in priplavajo na površje. Zaradi sunka pogine vse, kar plava v bližini. Ribolov z dinamitom je prepovedan zato, ker je nevaren. In zato, ker morsko življenje pobija povsem neselektivno. Ker pa je ribolov z dinamitom strahovito učinkovit, nekateri ribiči še vedno uporabljajo Nobelovo eksplozivno mešanico. Ribič le še pobere ribe, ki priplavajo na gladino.

Sedeminpetdesetletni Rainer Wilhelm Klopfer in njegov 25-letni sin Andreas Albrecht sta tistega dne v globino zaplavala nedaleč od mostu, ki Pag povezuje s celino. Morje tam dosega globino do 61 metrov. Klopfer starejši, sicer zdravnik po poklicu, je potapljač s četrtstoletnim potapljaškim stažem. V trenutku, ko so ribiči v morje odvrgli dinamit, sta bila potapljača na globini približno 20 metrov. Čeprav so policisti, ko so našli trupli, sprva menili, da je za smrt kriv kak gliser, je obdukcija pokazala, da sta potapljača umrla zaradi hudih poškodb, ki jih ob eksploziji povzroči vodni pritisk. Po navedbah hrvaških medijev sta se v globine odpravila, ne da bi mesto potopa označila s posebno rdeče-belo potapljaško bojo. Ta je obvezna, ker potapljače, ko plavajo po gladini, ogrožajo gliserji.

Potapljaška tragedija, ki se je pripetila na Pagu, se na prvi pogled zdi skorajda neverjetna, a ni čisto tako. Tomaž Favai, podvodni ribič in eden najbolj izkušenih slovenskih potapljačev, se spominja, da je nekako pred dvema desetletjema v Črni gori osebno izkusil, kaj pomeni v vodo odvrženi dinamit. "Lovil sem ribe, šel sem kakšnih 20 metrov globoko. Ko sem se vračal proti gladini, me je približno pet metrov pod površino butnilo. Kot da bi te z vseh strani naenkrat kdo udaril s kladivom. V trenutku te stisne, z vseh strani hkrati." Favai se je tedaj potapljal ob rtu, ribiči pa so dinamit vrgli na drugi strani rta. Sunek eksplozije je torej do njega pripotoval okoli ovinka. "Od mesta eksplozije sem bil oddaljen okrog 200 metrov," se spominja danes. Poškodb tedaj ni pretrpel, ko pa je odplaval na drugo stran punte, je bila morska gladina polna pobitih rib. "Lovljenje rib z eksplozivom je na južnem Jadranu precej razširjeno," opozarja Favai. "Če pogledate starejše ribiče, boste videli, da je marsikateri brez prstov na roki. To je posledica nesreč."