12. 11. 2001 | Mladina 45
Študentska srhljivka
Na nakup študentskih bonov se čaka tudi šest ur
Cenjeni boni
© Marko Jamnik
Vsakdanji prizor. Ura je 7.45. Pred prodajalno študentskih bonov na Kardeljevi ploščadi kljub mrazu približno trideset študentov čaka na osmo uro, ko začne blagajna poslovati. Vsaj tisti zadnji gledajo mrko, vedo namreč, da bodo ob upoštevanju "pravila od dveh minut do pol ure", kolikor po laičnih izračunih za blagajno porabi vsak izmed njih, v vrsti vsaj še eno uro. Naporno, vendar je to letos najmanj, na kar študent lahko računa v katerikoli izmed štirih ljubljanskih prodajaln bonov. Razen seveda, če lačni ne obupajo že prej: "Hotel sem zamenjati dva bona, ki jima je potekel rok, pa bi sama menjava trajala petnajst minut. Tistim za mano tega res nisem privoščil. In sem šel." Zadnje čase tako marsikateri študent ob pogledu na gnečo samo razočarano zamahne z roko in si, kljub pravici do subvencionirane prehrane, raje kupi kosilo za polno ceno. Škoda živcev, pač.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
12. 11. 2001 | Mladina 45
Cenjeni boni
© Marko Jamnik
Vsakdanji prizor. Ura je 7.45. Pred prodajalno študentskih bonov na Kardeljevi ploščadi kljub mrazu približno trideset študentov čaka na osmo uro, ko začne blagajna poslovati. Vsaj tisti zadnji gledajo mrko, vedo namreč, da bodo ob upoštevanju "pravila od dveh minut do pol ure", kolikor po laičnih izračunih za blagajno porabi vsak izmed njih, v vrsti vsaj še eno uro. Naporno, vendar je to letos najmanj, na kar študent lahko računa v katerikoli izmed štirih ljubljanskih prodajaln bonov. Razen seveda, če lačni ne obupajo že prej: "Hotel sem zamenjati dva bona, ki jima je potekel rok, pa bi sama menjava trajala petnajst minut. Tistim za mano tega res nisem privoščil. In sem šel." Zadnje čase tako marsikateri študent ob pogledu na gnečo samo razočarano zamahne z roko in si, kljub pravici do subvencionirane prehrane, raje kupi kosilo za polno ceno. Škoda živcev, pač.
Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU) je novi sistem za tiskanje bonov s črtnimi kodami uvedla marca zaradi spremenjene uredbe o subvencioniranju študentske prehrane. Napovedovali so opazno skrajšanje vrst pred blagajnami,zgodilo pa se je ravno obratno. Zakaj? Robert Godina, sekretar za socialo in zdravstvo na ŠOU, pozna več razlogov za to: "Tudi pretekla leta so bile vrste oktobra in novembra daljše kot sicer, predvsem zaradi vpisa brucev v bazo, treba je tudi preveriti status ostalih študentov, ker je začetek študijskega leta. To vse je dodatno delo." Že, a letošnje vrste so tako dolge, kot da bi bone delili zastonj. Godina pravi, je eden izmed glavnih razlogov za daljšo obdelavo tudi menjava bonov s pretečenim rokom z novimi, ta pa naj bi bila poslej možna le v določenih urah. Verjetneje pa je, da zajec tiči v drugem grmu - v počasnem računalniškem programu ali samem sistemu. Direktor Programskega ateljeja A & Z, ki je izdelalo računalniški program, Zoran Bistrički, nam je povedal le naslednje: "Na ŠOU v Ljubljani so vnaprej vedeli, da bo število brucev letos višje, dodali pa niso nobenega prodajnega mesta, ampak delujejo tako kot konec preteklega študijskega leta." Res se zdi, da bi bilo še najenostavneje odpreti dodatno prodajno mesto, vendar se na ŠOU s tem ne strinjajo: "Več prodajnih mest bi pomenilo paradoksalno stanje - še daljše vrste. Ta trenutek to ni rešitev. Trudimo odpraviti obstoječe težave: iščemo programske rešitve, ki bodo omogočile hitrejšo obdelavo podatkov." Tako kaže, da je problem res v programu. In na ŠOU pravijo, da novega ponudnika teh storitev zaenkrat še ne iščejo.
Do nadaljnjega torej sistem prodaje bonov ostaja približno tak, kot je. Pa čeprav nekaterim študentom, predvsem tistim iz B-bloka na Kardeljevi, že ogroža eksistenco: "Čakanje je nehumano, a jaz stanujem tu in zaradi gneče je življenje neznosno. Tisti iz vrste nas, stanovalce, samo grdo gledajo, češ, kaj se rineš, izgini. Niti smeti ne morem odnesti, ne da bi se prerival."