Vzhodnjaški kič

Še pred nekaj leti je veljalo, da imajo naši hrvaški sosedje tako razvito glasbeno produkcijo, da jim mi nikoli ne bomo segli niti do mezinca na desni nogi. No, pa so naši kerlci sfurali glasbene oddaje, ki so video-glasbeno produkcijo vsaj v nekaterih segmentih dvignile na raven povprečne srednjeevropske države. Nič več ni tako, da bi zavidljivo oprezali po hrvaških glasbenih oddajah in otožno vzdihovali ob popolnih imidžih njihovih estradnic, ob nemogoči privlačnosti njihovih dalmatinskih lepotcev, ob odštekanosti njihovih rokerjev in glamurju porinov, njihove podelitve glasbenih nagrad. Ne, sedaj smo si enaki.

Na neki način smo celo pred njimi. Hrvaška nacionalna televizija je namreč z namero zaščitenja ubogega gledalca javne televizije uvedla korekturne ukrepe pri predvajanju glasbenih videospotov. Ustanovili so komisijo, ki bo spote razdeljevala v štiri kategorije, od A do D. A-jevci zadovoljijo kriterije in jih lahko predvajajo najmanj dvajsetkrat na mesec. D-jevci so šund nad šundom, ki bodo predvajani enkrat ali nobenkrat. Ni pa jasno, kakšni so kriteriji razvrščanja v kategorije. Zvonko Varošanec, urednik glasbenomozaične redakcije HTV-ja, je med razlogi - in posledično seveda kriteriji - razporejanja spotov navedel, da "je v vsakem spotu od 5 do 10 minut reklame za sponzorje, česar televizija ne more zaračunati," in da "se želi televizija vrniti v čase, ko se je pelo v živo, ker je to najboljši način, da se znebimo tretjerazrednih izvajalcev in slabih pesmi". Za Globus pa je celo izjavil: "Smo javna televizija, naša naloga je izobraževanje. Zaradi tega gledalcem ne bomo servirali šunda in našim ušesom tujih, vzhodnjaških ritmov." Zgodba o hrvaški cenzorski komisiji je seveda komična, še posebno, če pomislimo, kakšen domovinski kič so vrteli v času HDZ-ja.

Toda ob tem se lahko kaj naučimo. Pri nas je tako, da načeloma vsak videospot lahko prileti na male ekrane. Filtri so uredniki, ki denimo v svojih oddajah furajo svoje videnje popularnosti, spote, iz katerih se v oddaji norčujejo, pa lahko že hip za tem vidimo v Minutah za popularno glasbo. Resno, kot pravo glasbo. Ni kaj, imamo zagotovljeno popolno pluralnost javnega medija in popolno demokracijo, ki zagotavlja, da lahko vzhodnjaški in podlapski šund kičeraj, sicer stalnico na komercialnih televizijah, vidimo tudi na nacionalki. Pa ne mislite, da si želimo kakšno "kvalitetno" komisijo. Kje pa - če ne bi bilo estradnih poflov, nas nacionalka z ničimer ne bi zabavala, no, razvedrila.