Janja Prešern

 |  Mladina 51

Enakopravnost smotk

Kadilski zakon v praksi - leta pozneje

Priljubljen kotiček

Priljubljen kotiček
© Igor Škafar

Od sprejetja (proti)kadilskega zakona so minila štiri leta. Ravno dovolj, da bi se navadili na striktne režime in nekadilske mize v restavracijah in lokalnih beznicah. Pa ne moremo z gotovostjo trditi, da se je kaj spremenilo. Vsaj ne v javnih prostorih. Mislimo v barčkih, kafičih, klubih in ostalih prostorih družabnega življenja. Če pomislimo samo na večja slovenska mesta, ga pravzaprav ni kafiča, ki bi bil do nekadilcev dejansko prijazen. Zakonu zadostijo z eno ali dvema nekadilskima mizama, a kaj, ko dim ne pozna zračnih omejitev in se nekaznovano vali proti "zdravim" prostorom. In ne boste verjeli - ko pridete iz kateregakoli kluba, vam lasje in obleka še vedno smrdijo po cigaretnem dimu. Menda je (še) ni prezračevalne naprave, ki bi zagotovila nekadilski zrak.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Janja Prešern

 |  Mladina 51

Priljubljen kotiček

Priljubljen kotiček
© Igor Škafar

Od sprejetja (proti)kadilskega zakona so minila štiri leta. Ravno dovolj, da bi se navadili na striktne režime in nekadilske mize v restavracijah in lokalnih beznicah. Pa ne moremo z gotovostjo trditi, da se je kaj spremenilo. Vsaj ne v javnih prostorih. Mislimo v barčkih, kafičih, klubih in ostalih prostorih družabnega življenja. Če pomislimo samo na večja slovenska mesta, ga pravzaprav ni kafiča, ki bi bil do nekadilcev dejansko prijazen. Zakonu zadostijo z eno ali dvema nekadilskima mizama, a kaj, ko dim ne pozna zračnih omejitev in se nekaznovano vali proti "zdravim" prostorom. In ne boste verjeli - ko pridete iz kateregakoli kluba, vam lasje in obleka še vedno smrdijo po cigaretnem dimu. Menda je (še) ni prezračevalne naprave, ki bi zagotovila nekadilski zrak.

Ampak v tem času se je - če ne drugega - vzpostavil vsaj institut kadilnice. Moje podjetje se je vse do tega meseca upiralo zakonskim restrikcijam. Preprosta miselnost sodobnega podjetja je pač ultimativna demokratičnost - večina kadilcev je izglasovala, da se v pisarnah sme kaditi in pika. Ko je bil zrak preveč zasičen z dimom in je bila resna nevarnost, da sem nam sredi dneva zazdi, da smo v nočnem klubu, smo preprosto odprli okna. Nikomur od nas se še ne pozna, da bi imel raka na pljučih. Če bom za to boleznijo zbolela čez trideset let, bom tožila podjetje, ki mi ni omogočilo zakonsko določenega zdravega okolja. Šala.

Šele sedaj pa smo ugotovili, kaj je to kadilnica. Sori, smo pač za časom. Medtem ko so se v drugih korporacijah kadilci že navadili, da ždijo na požarnih stopnicah, so naši odhodi v kadilnico še vedno demonstrativni. Nekje po glavi nas preganjajo misli na srednješolska skrivanja na straniščih. Pa pri tem ne mislimo, da počnemo kaj narobe, da smo grešniki. Konec koncev so kadilci v našem podjetju v večini. Ne, samo neumno se nam zdi, da je kadilski proces dela nenehno prekinjen, nekadilci pa se lahko nemoteno predajajo delovnemu procesu. Ker je tako predpisal zakon.

No, pa ima to tudi eno dobro lastnost - naša kadilnica je svetla in udobna. Pravzaprav je to eden najlepših prostorov v nadstropju. V njej se vedno ustvari vzdušje konspirativnosti, ležernega sodelovanja in formalno-neformalnega čveka, ki nemalokrat obrodi produktivne sadove. Kadilnica je torej interakcijska soba, ki jo morate obiskati vsak enkrat dnevno. In iz tega procesa so nekadilci izločeni. No, kdo je sedaj bolj enakopraven?