Evro čokolade

Letošnji novoletni koncert dunajskih filharmonikov je bil nekaj posebnega: prvič zato, ker je pred orkestrom mahal odštekan japonski dirigent, in drugič zato, ker je nad orkestrom, med bohotnimi cvetličnimi aranžmaji, visel velik znak za evro. Za valuto, za denar. In vsem se je to zdelo neizmerno fino. Verjetno bi bilo drugače, če bi nad glavami glasbenikov visel znak za dolar, simbol, ki je kontaminiran z umazano globalizacijo in ameriškim načinom življenja.

Ampak evromanija je v dneh po novem letu v državah Evropske unije dovoljena in je postala obvezen del življenja in medijev. Na vseh radijskih in televizijskih postajah so predvajali reportaže v živo iz trgovin, restavracij, s tržnic, bencinskih črpalk - z eno samo poanto, češ, glejte ljudi, ki plačujejo z evri, in vsi novinarji so mimoidoče izvirno spraševali: 'Kako se počutite, ko plačujete z evri?' Vsakdo je lahko poklical in v eter razložil svojo prigodo z novo valuto ali se pritožil, če v kiosku na koncu ulice ni dobil vrnjenega drobiža v evrih - tako kot je zapovedano - temveč v lokalni valuti. V bankah so bile neizmerne vrste upokojencev, ki so pač tako kot pri nas morali takoj po “nujnih” opravkih, ker če svojega denarja ne bi zamenjali na prvi delovni dan novega leta, bi se svet postavil na glavo. Do onemoglosti so diskutirali o tem, kako sta lahko na platnicah knjig napisani dve ceni v evrih, ena za Nemčijo, druga za Avstrijo. Denarnice res še nikoli niso bile v takem središču pozornosti.

Sedaj pa se spomnite, kako je bilo, ko smo mi zamenjali valuto: prvič smo bili uporniško evforični, drugič rahlo razskrbljeni. Obakrat pa smo ta dogodek sprejemali le kot zgodovinski dan, ki si ga moramo zapomniti vsaj do takrat, ko bi zgodbo o zadnjih dinarjih v svojem žepu pripovedovali vnukom. Šele te dni pa nam je jasno, kakšno priložnost za biznis smo izgubili.

Evropejci so namreč uvedbo nove valute izrabili v vse mogoče prodajne namene. Tako nekako kot producenti filma Gospodar prstanov in Harry Potter vedo, da bodo večino dobička zaslužili s prodajo predmetov z logotipi filmov, tako so tudi evropski trgovci tržno ugotovili, da si lahko trud preračunavanja nacionanlnih valut v evre poplačajo z evro dodatki. Denarni kič je recimo na Dunaju prisoten v vseh oblikah: skodelice za punč, zastave, denarnice, čokolade vseh velikosti (celo legendarni išler lahko namesto s pujsom dobite z evrom), nalepke, preste in voščilnice Srečno evro leto ... Evro je celo turistična atrakcija: v nekaj najbolj slavnih dunajskih kavarnah japonskim turistom poleg sahrc ponujajo tortice v obliki evrov. Cena za košček evro kolača: neverjetih 75 šilingov. Ja, ampak drobiž dobite vrnjen v evrih.