Gospodična Bettie in fatalka Betty

Prišla je tiho in šinila v legendo. Njeno ime je bilo Bettie Mae, letnik 1923. V New York se je preselila iz Nashvilla, trdno odločena, da postane pevka velikega orkestra, če že ne filmska igralka ali broadwayska zvezda. Igralski tečaji niso bili poceni in prihranki so v velikem mestu hitro skopneli, zato si je med sprehodi po plažah Coney Islanda omislila honorarno delo. Oblekla je črne najlonke in skajasto minico, obula lakaste čevlje z vrtoglavo visoko peto ter stopila v vrsto za fotomodele.

Že s prvo serijo fotk se je moškim pogledom tako priljubila, da je urednik Robert Harrison prejel goro pošte z vprašanji, kdo je to dekle, in kratko zahtevo: Še! Bettie Mae je postala karizmatična Betty Page. Leta 1952 sta njen potencial začutila Irving in Paula Klaw, ki sta njene fotke začela objavljati v verigi svojih edicij ter v slabem letu iz anonimne provincialke naredila ultimativno utelešenje fetišistovega vlažnega sna, kraljico mehke dominacije ter ikono ameriške pin-up ikonografije.

Brat in sestra Klaw sta z Betty Page v glavni vlogi producirala tudi tri sila uspešne žepne filmčke, Strip-o-Rama, Varietease in Teaserama, ki so moške spremenili v poslušne kužke z jezikom do tal, ženske pa v klone Betty Page. Na premieri drugega filma se je Betty nepričakovano pojavila v živo, pomahala občinstvu in se zahvalila menedžerju, potem pa počasi slekla eno od črnih najlonk ter jo zabrisala med oboževalce v prvih vrstah. Tip, ki jo je ujel, je zaradi razburjenja omedlel.

Vzdihe, ki jih je izvabljala 31-letna bejba, je slišal tudi Hugh Hefner in ponjo poslal fotografinjo Bunny Yeager, ki je nekoč tudi sama pozirala za Playboy. Playboy, ki je izšel januarja 1955 z Betty na duplerici, je bil razgrabljen v rekordnem času. Mimogrede, v jubilejni številki, ki je izšla januarja 1999 ob 45. obletnici razvpitega Hefnerjevega magazina, se je Betty Page na lestvici stotih najbolj seksi žensk dvajsetega stoletja zavihtela na 33. mesto in za sabo med drugimi pustila tudi Avo Gardner, Catherine Deneuve, Michelle Pfeiffer, Claudio Schiffer in Madonno. Komentar uredništva je bil zelo preprost: “Most med generacijami.” Jep, fotke Betty Page so na dnu spodnjega predala zadnjih petdeset let skrivali tako dedki kot njihovi vnuki.

Po odmevnem portfoliu v Playboyu se je za Betty in založnika Klaw začel zanimati notorični strogo konzervativni senator Estes Kefauver, ki je slovel po tem, da je na grmadah v božjo slavo sežigal stripe in podobno pohujšljivo robo. Betty je takrat spokala kufre in odšla neznano kam. Od leta 1957 se je za njo izgubila vsaka sled. 41 let pozneje jo je novinar Jeffrey Goldsmith našel v skromnem newyorškem stanovanju in jo intervjuval za stripovski magazin Heavy Metal.

“Imela sem boljše noge kot Marilyn Monroe,” je povedala o skrivnosti svojega uspeha, “toda Marilyn je imela lepše prsi.” Betty Page je imela 150 parov čevljev z 20-centimetrsko peto in samo tri zakonske spremljevalce, čeprav je pred njo klečala polovica ameriških moških. Imela je vse, kar je hotela, a ker je bila skromna punca, to še zdaleč ni bilo preveč. Le tistega, kar si je najbolj želela, ni mogla imeti: otrok.

povezava