Bandič, Čiro in Vahid

Vožnja župana mesta Zagreb Milana Bandića v vinjem stanju (1,8 promila) in dvakratni pobeg s kraja nesreče pred oškodovancem in policijo ne bi bila omembe vredna, če ne bi bila situacija tako značilna za hrvaške politične razmere. Človek, ki je pred nekaj meseci v reklamah pozival someščane, naj ne vozijo v vinjenem stanju, je popil lepo alkoholno merico. Njegova SDP je potrebovala več kot 14 dni, da se je odločila od Bandića zahtevati odstop. Da ta ni potreben, je vse do pred nekaj dni menil celo predsednik stranke in vlade Ivica Račan, ki je ob prihodu na oblast tudi za Mladino izjavil, da sta načelnost in moralnost eni najpomembnejših vrednot in nalog nove oblasti.

Kaže, da je Račan potreboval dva tedna, da je moralne imperative uskladil s političnimi potrebami. Bandić je namreč pomembna figura, ki deluje pod političnim mentorstvom Zdravka Tomca. V Sloveniji se Tomac rad predstavi kot "velik prijatelj dežele", na Hrvaškem ga poznajo med drugim po rokovanju s hrvaškimi emigranti v Argentini, obtoženimi za vojne zločine za časa NDH.

Le dan po tem, ko je Račanova stranka zmogla objaviti zahtevo po Bandićevem odstopu, je zablestel Tomac. "Že, že," je dejal profesor, "Bandić bo dejansko odstopil, na morebitnih novih volitvah v Zagrebu pa ni nobenega zadržka, da Bandić ne bi ponovno kandidiral za župana." Morala v tej zgodbi kot ponavadi sliši na ime denar. Bandić je kot župan Zagreba poleg dodeljevanja službe številnim osebnim in strankarskim prijateljem ter sorodnikom tudi upravljal z mestnim premoženjem, ki s številnimi javnimi, komunalnimi in gospodarskimi podjetji v lasti mesta znaša več sto milijonov evrov. Kar tudi za Zagreb ni ravno zanemarljiva vsota.

Človek, ki je vztrajno gradil mit župana deloholika, na koncu pa je pobegnil s kraja nesreče kot kak alkoholik, si je že pred tem dovolil marsikaj. Med njegove največje "uspehe" pa vsekakor sodi gradnja vikend hiše v okolici Zagreba brez kakršnega koli dovoljenja. Kljub opozorilom je gradnjo nadaljeval in jo končal, pozneje pa je (kakopak) pridobil potrebne papirje. Med politično najbolj kontraverzna dejanja pa vsekakor sodi Bandićevo druženje z javno deklariranimi desničarji in trdimi nacionalisti. Lani poleti se mu recimo na otvoritvi hotela na Braču ni bilo težko usesti za mizo skupaj z dominikancem Lasićem, ki je znan po svojih rednih mašah zadušnicah za ustaškega poglavarja Anteja Pavelića in ultra hrvaškem nacionalizmu. Bandićeva stalna družba so tudi rojaki iz Hercegovine in prav v teh krogih so minule tedne kuhali novo provokacijo za Bošnjake v BiH. Mesto selektorja reprezentance BiH naj bi namreč prevzel Čiro Blažević, ki je bil eden izmed najbolj glasnih zagovornikov Tuđmanovega vpletanja v suverenost sosednje države in poskusov odcepitve Hercegovine. Zato je bilo nasprotovanje v Travniku rojenemu Blaževiću med Bošnjaki razumljivo. "Ljudje, ki so delili BiH, ne morejo voditi njene reprezentance," se je iz Francije oglasil Vahid Halilhodžić. Nekdanji nogometaš Veleža iz Mostarja, ki je bil po anketi France Footballa razglašen za trenerja leta v Franciji, je v spopadih med Hrvati in Bošnjaki izgubil nekaj sorodnikov in veliko premoženja. "Ne gre za osebno vprašanje, niti za nacionalizem," trdi Halilhodžič. "Moja soproga je Hrvatica, leta 1987 pa sem pomagal, da je Čiro postal trener v Nantesu. Ne more pa biti selektor človek, ki se je zavzemal za delitev te iste države."

Halilhodžićevo lobiranje je le delno uspelo. Čiro v resnici ni postal selektor BiH. Zaradi nekoč znanega "narodnostnega ključa" je to postal prav tako Hrvat in nekdanji mag zelenih površin Blaž Slišković.