Krivična medicina

Farmacevtska industrija se v epohi, ko si lahko povsem spodobno raven hipohondrije privošči tudi srednji razred, resnično ne more pritoževati nad slabimi časi, vendar se v zadnjem času sliši čedalje več glasov, ki opozarjajo, da za vse družbene in celo biološke razrede na tem področju ni enako ustrezno poskrbljeno. Doktor Kenneth Ward, ki je praktično vsa svoja zrela leta pomagal na svet novorojenčkom in se ukvarjal predvsem s "tipično ženskimi" boleznimi, je ondan oznanil, da lahko glede na svoje dolgoletne delovne izkušnje brez senčice dvoma zatrdi, da vlagajo razvijalci zdravil bistveno manj sredstev v raziskave nevšečnosti, deformacij in obolenj, ki so značilna ali prevladujoča pri lepšem spolu. "Tako glede kontracepcije kot glede menopavze in menstrualnih simptomov uporabljamo v naših zdravilih iste hormone, pri čemer gre v bistvu za širši sklop tehnologije, ki je stara celih šestdeset let."

Da vrednotijo korporacije zdravstvene raziskave na ženskah - predvsem na nosečnicah - z bistveno višjo stopnjo rizika, vsaj posredno priča tudi cela vrsta uradnih statistik: v ZDA trpi za kakšno kronično ginekološko boleznijo več kot osem milijonov dam, med petimi najpogostejšimi kirurškimi posegi pa so kar štirje, ki jih opravljajo izključno na ženskem telesu. "To je samo odsev dejstva, da nimamo pojma, kaj se v zvezi s temi problemi v telesu dogaja," pravi Ward. "Kar moremo, pač izrežemo. V bistvu je vse skupaj strašno primitivno."

Ker so odškodnine v primeru spodletelih poskusov ali stranskih učinkov na nosečnici lahko bistveno višje kot v normalnih primerih, večina razvijalcev zdravil to sub-panogo človeške biologije raje čim bolj zaobide. Res je sicer, da prihaja tudi na tem področju do napredka, vendar naj bi bil ta bistveno počasnejši kot na drugih področjih. Dr. Ward, ki pravi, da se je naveličal tako lastnih frustracij kot nenehnega pritoževanja kolegov ginekologov, se je odločil za aktivno soudeležbo pri reševanju problema. V ta namen se je iz New Yorka preselil v Salt Lake City, kjer je pričel s podrobnim preučevanjem genetskega materiala tamkajšnjih mormonov po hitrem postopku risati genetske zemljevide za celo kopico ženskih procesov, ob katerih uradna medicina za zdaj še zbegano zmajuje z glavo.

Mormonska populacija naj bi bila za take raziskave posebej ugodna zato, ker je njena genetska slika v primerjavi z drugimi skupinami občutno bolj homogena, zaradi česar je najrazličnejše anomalije laže tako določiti kot tudi preučiti. Podobne raziskave se je pred leti lotila družba Decode Genetics na Islandiji in bila deležna ostrih kritik, ker naj bi pri raziskavah podatke uporabljala brez vednosti analizirancev. Zanimivo je, da je bil gen za ženskega raka prsi odkrit prav v Utahu, a je treba po drugi strani povedati tudi, da ni to odkritje vodilo k razvoju nobenih omembe vrednih terapevtskih sredstev in naj bi bil tudi relevanten zgolj pri delčku vseh primerov tovrstnega raka. Dr. Ward je velik optimist, čeprav se pri svojih raziskavah še vedno čuti osamljenega: "Stavil bi, da sem edini znanstvenik na svetu, katerega najljubši organ za raziskovanje je placenta!"