18. 2. 2002 | Mladina 7
Male športne zgodbe
Janja Prešern
Včasih je dovolj že, da za hip izstopite iz nacionalnega okvira in življenje se vam pokaže v popolnoma drugačni luči. Ok, to se sliši hudo patetično, ampak izkušnja je popolnoma realna. Recimo, da olimpijske igre spremljate v tujini. Kar pomeni, da Slovence čekirate le na seznamu držav dobitnic medalj, ker sicer sploh ne obstajamo. Tak način gledanja športa pomeni, da ste nacionalno neobremenjeni; da vas slavospevi lokalnim dobitnikom medalj ne prizadenejo; da ne podlegate zmagovalnim evforijam; da vam je v bistvu popolnoma vseeno, ali zmaga Nemec ali Estonec; da šport nemara spet gledate le kot šport. In kaj se zgodi? Naenkrat niso več pomembne medalje in zmage, temveč ljudje, ki to počnejo. Male zgodbe. Oh, to se pa sliši mogoče naivno. Ampak neizmerno zanimivo je zbirati zgodbe, ki jih v svojem nacionalnem okviru ne bi niti zaznali.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
18. 2. 2002 | Mladina 7
Včasih je dovolj že, da za hip izstopite iz nacionalnega okvira in življenje se vam pokaže v popolnoma drugačni luči. Ok, to se sliši hudo patetično, ampak izkušnja je popolnoma realna. Recimo, da olimpijske igre spremljate v tujini. Kar pomeni, da Slovence čekirate le na seznamu držav dobitnic medalj, ker sicer sploh ne obstajamo. Tak način gledanja športa pomeni, da ste nacionalno neobremenjeni; da vas slavospevi lokalnim dobitnikom medalj ne prizadenejo; da ne podlegate zmagovalnim evforijam; da vam je v bistvu popolnoma vseeno, ali zmaga Nemec ali Estonec; da šport nemara spet gledate le kot šport. In kaj se zgodi? Naenkrat niso več pomembne medalje in zmage, temveč ljudje, ki to počnejo. Male zgodbe. Oh, to se pa sliši mogoče naivno. Ampak neizmerno zanimivo je zbirati zgodbe, ki jih v svojem nacionalnem okviru ne bi niti zaznali.
Mogoče tudi zato, ker smo svoj zimskošportni interes zožili le na nekaj športov. Vse ostalo pa ne obstaja. Curling ... hahaha ... kurioziteta za konec športnih poročil. Sankanje ... če ne bi bilo nekih naših sankačev, ki so protestirali, ker jih nacionalni komite ni pustil na OI, sploh ne bi vedeli, da obstajajo tudi taki “norci”, ki se po ledenem kanalu spuščajo s hitrostjo 140 km/h. Da je Georg Hackl lovil svojo četrto zaporedno zlato medaljo, pa ga je letos premagal večno drugi Italijan Armin Zoeggeler, potem pa sta skupaj šla na pivo. Ker so sankači preprosti športniki, taki zimski gozdarji, na pogled brutalni moški in ženske možače. Med njimi je tudi Anne Abernath, z 48 leti najstarejša olimpijka vseh časov, ki je prebolela limfnega raka in poškodbe možganov, in na svojih petih OI pravi, da sankanje ni nič v primerjavi z rakom. Pa čeprav od časa do časa - tako kot letos - sanke komu odrežejo kakšen prst.
Ali pa hitrostno drsanje. Kakšna drama se je odvijala v ženski tekmi na 3000 metrov, ko sta se rivalki v nemškem timu borili za zlato medaljo. Tiha in hladna Claudia Pechstein in seks bomba Anni Friesinger, ki je pred igrami izjavila, da ni nič tako seksi kot rit hitrostne drsalke. In hitrostnih drsalcev v hi-tech kombinezonih. Mimogrede - Japonec Hirojasu Šimizu, srebrni na 500 metrov, je v svoji domovi čislan kot pop idol in na leto zasluži več milijonov dolarjev. Nam pa se zdi samo tekmovalec v obskurnem športu. Mogoče bi bil pa čas, da ugotovimo, da smučanje pravzaprav ni edini zimski šport na svetu.
