Kralj picopekov?

Stadion, Venera za hči in Limona za kralja ...

Lončaričev stadion

Lončaričev stadion
© Igor Škafar

Medtem ko je Josip Lončarič, udarno ime na straneh črnih kronik, po 14-mesečnem priporu počival v svojem domu na Brezovici pri Ljubljani in čakal na nadaljevanje sojenja, je dal daljši intervju za italijanski dnevnik. V njem je povedal, da je kot taksist tudi on opravljal nočne vožnje ilegalcev do krajev blizu italijanske meje. Josip-trans je tako vozil od leta 1985 do začetka devetdesetih, tjakaj do Sežane, Nove Gorice in Kopra.

Takrat nekje je v hrvaškem Pleškovcu, nedaleč od mejnega prehoda Obrežje, a vseeno skrito v međimurskih bregih, pričel nastajati stadion za mali nogomet. V krajih, kjer so najpogostejši gostilniški turnirji v kartanju bele, je stadion razred zase. Z ducatom vrst tribun ter plastičnimi sedeži po mednarodnih standardih je v vasici, ki je ob hitri vožnji sploh ne opazite, pravi magnet za oči. Par deset metrov višje od stadiona stoji velika hiša, nekakšen motel, takoj pod tribuno stadiona pa je picerija Venera.

Tudi ta odstopa od povprečja drugih lokalov, videnih onkraj nekdanjega Jokejevega rejona. Tako po nadstandardni urejenosti prostora in televizijah za preganjanje dolgega časa kot po večjem številu osebja kot gostov. Vsaj v dopoldanskih urah. Prijazna natakarica nam je potrdila, da lokal pripada famiglii Lončarič. "Oni so dobri ljudje," je dejala o lastnikih, ki se s peko pic ob svojem stadionu ukvarjajo štiri leta. Lokal sicer vodi Lončaričeva hči, kar je razumljivo.

Oče se vmes, ko ni kršil zakonov s prevozi ilegalcev po Sloveniji, ni imel časa ubadati s pripravo idealnega testa za margerito. Kot pravijo dobro obveščeni, pa se zdi, da se bo tudi gazda ustalil. V blokih nasproti šišenskega Litostroja so pričeli z deli, prostori pa naj bi pripadali Josipu, ki je med drugim izjavil, da se kot pošten državljan namerava v prihodnje ukvarjati z gostinstvom in da bo odprl picerijo. Morda se bo imenovala Limona.

Treba pa je zapisati še eno drobno dejstvo: v dvokilometrskem obmejnem pasu smo porabili kakšno poldrugo uro za carino in dva policijska pregleda na prav toliko kilometrih. Če bi tako budno spremljali vozila in dogajanje ves čas, bi morda včasih odkrili tudi kaj drugega kot novinarje.