Ekskluzivne storitve

Pri tem smo nekateri deležni poleg običajnih tudi ekskluzivnih storitev, nad katerimi sem bil prav prijetno presenečen, saj sem se že ustrašil, da me na avtobusih LPP ne more nič več presenetiti. In tako se je zgodila sreda, 13. marca 2002, ko sem bil ob 13.50 na postajališču Nama v smeri proti Bavarskemu dvoru. Izstopil sem z avtobusa številka 1 in pred seboj ugledal številko 11, ki se je kitila z registrsko številko LPP-352. Stekel sem proti njenim vratom, medtem pa je avtobus začel speljevati, pripeljal se je prav do začetka postajališča, se tam za trenutek ustavil in za sekundo odprl vrata, potem pa odvihral v daljave Slovenske ceste.

Verjetno ni treba poudarjati, da me mlade noge pač niso tako hitro nesle, da bi lahko avtobus ujel in se z njim veselo popeljal. Pa vendar, LPP je resno podjetje, na ljubljanskih cestah ima veliko vozil, zato sem takoj za tem ulovil šestico in se z njo peljal do postajališča Gospodarsko razstavišče, kjer smo se spet srečali s prej omenjeno številko 11. V drugo so me noge veliko hitreje nesle in - še sam nisem mogel verjeti - uspelo mi je vstopiti na ta avtobus, ki očitno ni dostopen prav vsakomur. Tu so se začele ekskluzivne storitve kar vrstiti. Voznika sem vprašal, čemu ni želel ustaviti že dve postajališči prej, nakar mi je gospod s steklenimi očmi in jako čudnega obnašanja velel nekako takole: "Pa kaj, vsakemu govnu pa mi tudi ni treba ustavljati! Kdo pa misliš, da si?"

Priznam, da mi je vzelo sapo. Nisem mogel izdaviti drugega kot en ogorčeno bebavi "Prosim?!", gospod voznik pa je za menoj takole trikrat ali štirikrat ponovil "prosim, prosim, prosim ....", seveda vsakič z drugačno intonacijo, poudarki in sploh velikim talentom za umetniško (re)interpretacijo te lepe slovenske besede. Nato je na kratko podal še eno ali dve povedi, ki ju sicer ne znam ponoviti, vendar sta nedvoumno želeli povedati, naj se pač poberem nekam tja v zadnji del avtobusa.

Ko smo prispeli na Linhartovo ulico, kjer je končna postaja avtobusa številka 11, sem izstopil, in ko sem šel mimo gospoda voznika, se mi je prav privoščljivo režal ter se nekaj sekund zelo nazorno prijemal za svoje genitalije (če si tega ne morete predstavljati, se spomnite na Michaela Jacksona, ki je pred leti na svojih koncertih izvajal podobno točko). Če bi živel denimo v ZDA, bi lahko to pred sodiščem interpretiral celo kot spolno nadlegovanje in morda iztožil kakšno odškodninico. Ampak, saj veste - always look at the bright side of life!