Monopol športnih stav

Prave športne stave so prišle k nam šele v zadnjih letih, pa vendarle so se med slovenskimi igralci na srečo zelo prijele. Zaradi priljubljenosti igre so se začele pojavljati tudi ideje, da bi poleg Športne loterije in igre na srečo, d. d., organiziral priljubljeno igro še kdo drug. Tega bi se razveselili predvsem igralci, ki bi si obetali boljše stavne kvote in pogoje za stavljenje. Vendar to po naši zakonodaji ni mogoče.

Zakon o igrah na srečo namreč določa, da so športne stave klasična igra na srečo, za katero se dodeli le ena koncesija. Organizacija, ki prireja tako igro, je za navedeno koncesijo dolžna plačevati koncesijsko dajatev. To pa ni edini pogoj. Trajno jih sme prirejati le delniška družba, ki ima sedež na območju Republike Slovenije. Delničarji te družbe pa so lahko le domače pravne osebe, ki ne smejo imeti več kot 20 % delnic prireditelja.

Poleg navedenih pogojev pa mora prireditelj izpolnjevati tudi tehnične, prostorske in kadrovske pogoje. Predpisana je tudi višina kapitala, s katerim prireditelj jamči za izplačevanje dobitkov in izpolnjevanje drugih obveznosti. "Interes drugih prirediteljev na področju športnih stav je bil v preteklosti že izražen. Za možnost prirejanja športnih stav so se zanimali predvsem tuji prireditelji, kateri glede na veljavno zakonsko ureditev v Sloveniji ne morejo prirejati športnih stav," pravi Pavo Ivankovič, direktor Urada za nadzor prirejanja iger na srečo.

Od domačih prirediteljev so interes v okviru zakonskih možnosti uveljavila predvsem društva s področja konjeniškega športa. Zakon namreč društvom, ki delujejo v javnem interesu, dovoljuje, da v okviru športnega tekmovanja, ki ga organizirajo, enkrat na leto priredijo stave v zvezi s temi tekmovanji. Ivankovič pa je razložil, zakaj se v Sloveniji podeljuje le ena koncesija: "V posameznih državah dopuščajo prirejanje športnih stav samo v okviru nacionalnih loterij, drugod je možno večje število prirediteljev, vendar je še vedno omejeno, ponekod pa je popolnoma liberalizirano (območje bivših jugoslovanskih republik: Hrvaška, Črna gora). Izkušnje teh držav so pokazale, da veliko število prirediteljev otežuje nadzor nad prirejanjem, zmanjšuje varnost igralcev (terjatve igralcev zaradi neizplačevanja dobitkov) in povzroča zasvojenost, kar vse znižuje kredibilnost prirediteljev ter zmanjšuje zaupanje javnosti v športne stave." Torej bolje slabe kvote kot neizplačani dobitki in srečelovni hazarderji.