Plastinator v Angliji

Posmrtni ostanki kot umetniški manifest

Gunther von Hagens je nemški profesor anatomije, ki pojmovanje umetnosti na svoj način deli z legendarnim Jackom Razparačem, čeprav ga tako profesionalni kot neprofesionalni kritiki radi primerjajo tudi z dr. Frankensteinom. Če se je dobri stari Jack pri svojem izražanju omejil na prostitutke, ni dr. Gunther v sklopu svojega artističnega napredka niti približno tako izbirčen, saj so vrata njegovega Inštituta za plastinacijo, ki ga je ustanovil leta 1993, odprta prav vsakemu subjektu - dasiravno med dosedanjimi, zanimivo naključje, prednjačijo prav dame. Da je vzhodnonemški zdravnik, ki je imel zaradi najrazličnejših svobodomiselnih nazorov v svinčenih letih v rodni državi nič koliko problemov, našel v primerjavi z zverinskim londonskim predhodnikom neprimerno učinkovitejši pristop h kreativni anatomiji, priča tudi dejstvo, da je s svojo razstavo Body Worlds oziroma Korperwelte po vsem svetu uplenil več kot petdeset milijonov funtov.

Razstavo je lansiral leta 1995, in sicer na Japonskem. Do sedaj si jo je ogledalo več kot osem milijonov ljudi, od tega polovica na evropskih tleh. Prejšnji teden so jo svečano otvorili v Londonu, kjer lahko obiskovalci (za vstop ni starostnih omejitev) občudujejo 175 različnih delov telesa in kar 25 kompletnih kadavrov, prirejenih v posamezne skulpture. Med slednjimi gre izpostaviti recimo moža, ki se z razprto betico sklanja nad šahovnico, diseciranega konjenika na diseciranem konju sredi skoka ter daleč najbolj kontraverzen eksponat, žensko v osmem mesecu nosečnosti z razprtim trebuhom, znotraj katerega si lahko ogledamo fetus. Nekateri časopisi so v preteklosti citirali nobelovca Guntherja Grassa, ki naj bi avtorja razstave primerjal s samim Josefom Mengelejem, vendar von Hagens trdi, da je citat povsem izmišljen. "Me ne bo pa prav nič motilo, če boste v svojem članku o meni senzacionalistični!" dodaja: "To samo pomeni, da bo prišlo več ljudi."

Proces plastinacije je začel doktor izpopolnjevati pred 25 leti. Voda v celicah se postopoma nadomesti s plastičnim materialom, dokler ne dobite realističnega, suhega trupla brez vonja, ki ... traja. En sam tak postopek zahteva več kot 1500 ur vloženega dela in okoli 25.000 funtov, von Hagens pa svoje početje upravičuje v širšem kontekstu "demokratizacije anatomije" - češ da je medicinska stroka s svojo poklicno mistifikacijo javnosti pred nosom zadrlesknila vrata razumevanja in sproščenosti v odnosu do delovanja lastnih teles. Pred odprtjem razstave je bilo, tako kot povsod doslej, tudi v angleškem tisku moč zaslediti številne polemike, vendar političnim figuram - v tem primeru predvsem torijskim poslancem - lastnih pozicij na račun vse te kontraverzne morbidnosti vendarle ni uspelo ojačati: sogovorniki so jim očitali, da kot ponavadi blebetajo o nečem, česar sploh še niso videli, poleg tega pa so bili tudi v očeh javnosti oropani enega na otoku najključnejših argumentov: v postavitev Body Worldsov ni bil namreč vložen niti en sam davkoplačevalski funt.

Zanimivo je, da je razstava največje navdušenje požela prav v Nemčiji, kjer imajo ljudje do svojih lupin podoben odnos kot do vintage mercedesov, saj je dobival dr. von Hagens v času razstave na rodni grudi okrog pet novih donatorjev na dan: trenutno je na njegovem seznamu za bodočo plastinacijo prek 3200 posameznikov, računa pa, da bo listo razširil tudi v območju pod nadzorom angleške krone.

povezava