Ena jara kača

Menjava potnega lista nas spominja na nekdanji depozit

Po dolgih urah do potnega lista

Po dolgih urah do potnega lista
© Denis Sarkić

Ja, seveda, ko boste prebrali ta tekst, si boste mislili, da berete pismo bralcev kakšne tečne stare mame, ki v življenju nima nobene druge zabave, kot da pisari v cajtenge in se pritožuje. Ampak v resnici je to pismo državljanke, ki jo neka država sili početi stvari, ki jih v bistvu noče početi ...

Država naj bi bila res take vrste družbenopolitična tvorba, ki bi sleherniku omogočala bolj ali manj socializirano obliko bivanja na določenem geografskem ozemlju. Deset let po tem, ko smo se ponosno borili za svojo državo - kar bi lahko pomenilo za nacionalno neomadeževano "našo slovensko" državo - pa se je zgodilo, da nas država sili početi stvari, ki jih niti v sanjah ne želimo početi: stati moramo v vrti za potni list. Kafka 21. stoletja v neki e-državi z neko antibirokratsko svetnico. Ne kriva ne dolžna sem prisiljena stati v neskončnih vrstah zavoljo neke birokratske kaprice. Vsi smo na istem - otroci, starci, biznismeni. Ja, seveda bodo rekli, da so državljane dovolj dolgo opozarjali, naj že prej poskrbijo za nove potne listine. Toda kaj hočemo, če večina tega ne stori, dokler ni res nujno. Sedaj je nujno - če nočem, da mi birokratska država omejuje moje svobodno gibanje. Namreč - če želim med prvomajskimi prazniki potovati v državo, za katero potrebujem vizum, nujno rabim nov potni list, ker mi vizuma ne bodo izdali v pasport, ki mu rok trajanja poteče v dveh mesecih. In ker živim v državi, kjer je večina državljanov dobila potne liste v nekaj mesecih, so vrste za novo listino neizogibne ter se bodo očitno ponavljale vsakih deset let. Ker antibirokratski program deluje v imaginarnem svetu, v realnem pa ne.

In ko tako potrpežljivo čakam na milostno knjižico, ki mi omogoča prosto gibanje po globalni vasi, se spomnim dni, ko je v sedaj pa res neobstoječi državi veljalo pravilo depozita - kdor je hotel v tujino, je moral na račun položiti določeno vsoto denarja. Da se je polnil proračun. In v prefinjeni obliki, da državljani niso brezglavo bezljali v tujino. Ok, sedanja država nam svobode ne prepoveduje eksplicitno, temveč v podtonu - kako že gre kapitalistična maksima: čas je denar? Dve uri v vrsti za pasport vam lahko odžreta biznis. Propadel posel pomeni, da državi ne boste plačali davkov. Še dobro, da so v upravnih enotah dovoljeni mobiteli. Država ni neumna. No, to je bila ujete ptičice tožba. Mimogrede - če želite potni list po hitrem postopku, ste za 10 dni dobesedno ujeti v meje države. Star potni list vam namreč takoj uničijo in na besedo uradne osebe se morate zanesti, da boste novega dobili v desetih dneh. Sicer pa doma je tako lepo.