Vsakemu svoja vesna

Končno smo dočakali: dva eksluzivna dogodka sta se zgodila isti večer! Nič nenavadnega za katero koli drugo srenjo, nam pa je odločitev, da bodo viktorje v Ljubljani in vesne na Filmskem festivalu v Portorožu podeljevali isti večer, prinesla vsaj pol ure odločanja, katera prireditev si zasluži našo prisotnost. Oziroma kaj bo posamezniku prineslo več točk na družabno-družbeni lestvici, ali pa več možnosti minglanja in neformalnih stikov, ali pa preprosta ocena, kje bo boljši žur in več škandalov. Nekateri so bili res v nezavidljivem položaju. Ker je pri nas prepletanje medijsko-estradne in intelektualne kvazi elite zelo močno, imata obe prireditvi bolj ali manj isto ciljno publiko. Zato smo bili zelo veseli v pričakovanju, da bomo člane elit končno razvrstili, tako rekoč popisali. Navadno je tako, da se skoraj vsi tisti, ki so na FF, udeležijo tudi viktorjev, obraten obisk pa je bolj malo verjeten - Maria recimo na filmih še nismo videli. Toda po napornem sobotnem večeru smo bili le še bolj zmedeni: razvedrilca Magnifico in Miša Molk sta bila na vesnah, kulturniška Melita Zajc in Darko Brlek pa na viktorjih. Zmešnjava, totalna zmešnjava.

Ta prepletenost "kulture" in estrade se je potrdila tudi v sredo, ko je bila premiera slovenskega filma, ki ga filmska scena ni sprejela, ker je nekako namenjen "masovni zabavi." V novomeščanski športni dvorani Marof ob premieri filma Na svoji Vesni je zapela miss Rebeka, zaigrala je pleh muzika, prišli so avtomehaniki iz Mirne Peči in novomeški župan. Film je počastil mestni praznik in bil na sploh epopeja stereotipom dolenjske prestolnice. Na dve predstavi premiernega večera je po besedah Francija Keka, spiritusa agensa novomeščanske scene, prišlo 3000 ljudi. (Mimogrede - bil je na viktorjih in ne na vesnah). Če drži podatek o obiskovalcih, je bila to najbolj obiskana premiera slovenskega filma vseh časov. Konec koncev so glavni junaki legende lokalne televizije in dolenjske zvezde. O "umetniški" vrednosti filma bi rekli le, da je "zanimiv", ne dvomimo pa, da bo v dolenjsko-belokranjskem območju zelo popularen. Nas je presenetil z enim ali dvema štosoma, še bolj pa s kreativnim plasmajem sponzorjev. A, in morebiti še s postpremierno dražbo filmskega rekvizita.

Vsa ta kulturniško-estradna kolobocija nam je torej le v praksi potrdila, da na vprašanje, kaj je kultura v 21. stoletju, ne moremo preprosto odgovoriti. Recimo, da je to projekcija filma v športni dvorani.