Vsakemu svoj komet!

Po zaslugi briljantne knjižne predloge v primerjavi z njo precej manj briljantnem filmu se nas je večina naučila pomena hecne otoške fraze trainspotting. Nekateri grandioznejše usmerjeni tekmovalci te na videz in verjetno tudi globinsko butaste discipline so princip razširili na planespotting, zadnje mesece pa lahko zabeležimo zmagoviti pohod najnovejšega poganjka s tega bogatega športnega drevesa. Poganjek lahko povsem legitimno poimenujemo cometspotting, gre pa natanko za to, kar si predstavljate: iskanje kometov.

Ker kometi pač ne vozijo prek nekih ustaljenih postaj, ali bolje rečeno, ker nam te postaje za zdaj še niso najbolj dostopne, je bila panoga v primerjavi s trainspottingom prisiljena zajadrati v bistveno bolj virtualne vode, a se njeni zanesenjaki še ne pritožujejo, dokler so jim še naprej na voljo posnetki Sonca, kakršne je iz njegove orbite zabeležil poseben satelit, ki sliši na ime Solar and Heliospheric Observatory ali ljubkovalno SOHO. Odkar so posnetki prek interneta na voljo širši javnosti, namreč trume amaterskih astronomov porabljajo ure in ure svojega časa, da bi bili prvi, ki bi v ozadju našega primarnega vira toplote in svetlobe zapazili novo, dotlej še nemarkirano potujočo žarečo kepo ledu, ki bi jo lahko vzeli za svojo.

Vsak šport, vreden svojega imena, pozna tako svoje šampijone kot svoje največje dikte, ki so nemalokrat ene in iste osebe. Da je ta enačaj v tem primeru še toliko bolj primeren, postane jasno, ko si pod drobnogled vzamemo Mika Oatesa, ki je na lestvici (ta dejansko obstaja) novo odkritih kometov drugouvrščenega Francoza Xavierja Laprettea nascal za skoraj trikratno število. Oates, sicer iz Manchestra in oče treh otrok, na zadevo dejansko gleda kot na šport: "Ko doumete, da ga ni pred vami videl še prav nihče, je nekako tako, kot bi osvojili zlato medaljo: čudovito." Odkar je začel decembra 2000 obiskovati SOHO-vo spletno stran, si je lahko imaginarno zlato okoli vratu obesil več kot stotridesetkrat, v kar je moral seveda vložiti neštete ure trdega dela. Ko mu sprotno procesiranje vsakodnevnih posnetkov ni več zadostovalo, se je zakopal v arhivski material, ki je bil zabeležen v letih, preden je spletna stran začela oddajati v živo. "Veste, tu je potem še tisto posebno malo vzhičenje, ko odkriješ komet, ki so ga pred tabo spregledali profesionalci."

SOHO je bil kot skupni projekt NASE in Evropske vesoljske agencije lansiran leta 1995 z namenom preučevanja solarnih aktivnosti. Profesionalci, o katerih je v prejšnjem odstavku govoril Mike Oates, so sicer nekoliko zbegani, vendar jih amaterski konkurenti za zdaj prav nič ne motijo. Od 428 novih kometov, ki so bili odkriti na račun projekta SOHO, so jih cometspotterji odkrili kar 76 odstotkov. Poleg okorelih zasvojencev se iz tedna v teden pojavljajo novi tekmovalci. "Ta odkritja gotovo ne bodo pripeljala do nekih groznih napredkov v znanosti, tu gre predvsem za čar jage," pravi Rob Matson, sistemski inženir iz Kalifornije, ki mu v lovsko bisago sicer še ni uspelo stlačiti svojega prvega kometa, vendar je to glede na število ur, ki jih temu posveti na dan, samo še vprašanje časa. Dodajmo, da bi si bilo bolj bizgast način zapolnjevanja eksistencialnega vakuuma sicer verjetno mogoče zamisliti, vendar bi se morali - posebej če upoštevamo, da gre v večini primerov najdenih kometov za drobcene koščke kamna ali ledu, ki v Sončevi atmosferi dokončno izhlapijo dneve ali celo minute po odkritju - nekoliko potruditi.