Jebeš omiko

Bil je deževen večer, kot nalašč za obisk koncerta. Tisti dan je bila obletnica Radia Študent in rajanje po mestnih ulicah v spremstvu trubačev. Jugo nostalgija je pač še vedno živa in ena taka pristna domača zabava je vedno prijetna za dušo. Zvečer so imeli trubači še koncert v KUD-u France Prešern. To je ena taka liberalna ustanova, kjer gojijo šank in včasih tudi bolj ali manj alter kulturo, razen kadar v dvorani snemajo video spote znamenitih slovenskih glasbenih skupin (Čuki) ali na odru že stomilijontič nastopa šefe Jani Kovačič. Kakorkoli: KUD je bil v zavesti povprečnega ljubljanskega obiskovalca kulturne scene zapisan kot prijetno in ležerno zbirališče, kjer si popil pivce in si ogledal koncert, predstavo, razstavo ... in se ob tem počutil domače.

Ampak že pred leti se je zgodilo, da se je KUD spremenil. Malo zato, ker se je trdo jedro kudovskih obiskovalcev postaralo in je prišla nova generacija. Malo zato, ker sami kudovci niso natančno vedeli, kaj bi s prostorom: bi z njim služili ali bi služil kulturi. Celoletna energija je bila tako usmerjena v poletni Trnfest, kjer so prireditve sicer brezplačne, a kaj, ko pade lepa mestna subvencija in se na šankih proda dovolj pijače, da je pokrita tudi zimska sezona.

Ampak to ni point tele zgodbe. S shizofreno razcepljenostjo med dobičkom in umetnostjo se je spremenila tudi mentaliteta kudovskih varnostnikov. Če so bili prej neopazni, a prijazni prijatelji, ki so bili varnostniki le zato, da so lahko v KUD-ovih prostorih brezplačno ustvarjali, so sedaj mladi popadljivi psi. Ta premik se je zgodil kakšni dve leti nazaj na Trnfestu, ko so brez pretiranega sramu med množico udrihali po lokalnih pijančkih, ki so bili do takrat poleg psov kudovska maskota. Sedaj pred mlečnozobimi varnostniki prav nihče ni varen. Tisti službeni trakec, ki jim malomarno visi iz žepa in označuje njihovo funkcijo, je očitno edino zdravilo za ego, ki ga premorejo. V bistvu spominjajo na ruske prodajalke železniških kart, ki jim obledela ajzeponarska uniforma ponuja lažno moč. Skratka - redarji na KUD-ovih vratih so zakon. Ko rečejo, da te ne spustijo v notranjost, to velja. Ne pomaga niti press izkaznica, niti zagotovilo, da ne greste na koncert, niti pretekle zasluge za KUD. Ok, bil je razprodan koncert, bilo pa ga je tudi že skoraj konec. In kljub materialistični usmeritvi KUD-a pred vrati čakajočim ni bilo jasno, zakaj jih ne spustijo k šanku. Saj bi vendarle zaslužili, kaj ne? Če še naprej težite, se vam lahko zgodi, da vas mirno pretepejo, tako kot so tisti četrtek pretepli Gadafija, enega najstarejših kudovcev, kudovsko legendo. Res je bil alkoholiziran, ampak ali to opravičuje obnašanje redarja, ki ga je mirno zbrcal? In pri tem imel na obrazu tisti oholi nacistični izraz s stisnjenimi ustnicami in "jaz sem Uber človek" pogled. Patetično.