Najprej karamboliramo, nato odkupimo

V medijih so pogosti zapisi o nečednih dejanjih rektorja mariborske univerze Ludvika Toplaka, pri katerih se ponavadi vije dim, pravega ognja pa je bolj malo. Pri epizodi s službenim vozilom univerze, ki je postalo last rektorja, pa so se ognjeni zublji pokazali komaj leta po pravih dogodkih.

Daljnega 7. novembra 1995 je kolegij rektorja prepustil pravico nakupa luksuznega vozila renault safrane univerzitetnemu rektorju Toplaku. Univerza namreč - po sklenitvi pogodbe voznik na klic - ni imela "ne potreb, ne možnosti za odkup tega vozila". Lizinška pogodba je bila vredna 60 tisoč nemških mark, ministrstvo za šolstvo in šport pa je do odkupa izplačalo kar dve tretjini zneska. Rektor naj bi, po takratnih ocenah, oškodoval univerzo vsaj za 20 tisoč mark.

Po objavi teksta v Slovenskih novicah je sledil eden redkih Toplakovih odgovorov na obtožbe v medijih, besednjak pa je vseboval neresničnost, enostranskost, degradacije ter natolcevanja. Sledila je Toplakova odškodninska tožba zoper časnik, novinarja in urednika, do izplačila devetmilijonske odškodnine pa ni nikoli prišlo. Toplak je od tožbe odstopil, sedaj pa je tudi jasno, zakaj.

Večer pred sejo kolegija rektorja je njegov sin Jurij vozil taistega safrana od Ptuja proti Mariboru. Pri Spodnji Hajdini ga je - po policijskem zapisniku zaradi neprilagojene hitrosti - v nepreglednem ovinku zabrisalo v ograjo z železnimi stebrički pred gostilno. S prednjim delom vozila je trčil v tri parkirana vozila, pri tem pa je poškodoval še dve. Elektronski alkotest je pri povzročitelju pokazal 1,13 promila alkohola.

Vprašanje, kdo je pravzaprav kril zavarovalno polico št. 607786, je odveč. Kot tudi vprašanje, zakaj je dan po nesreči kolegij tako gladko odobril nakup vozila. Rektor "je imel veliko obveznosti tudi izven sedeža univerze", velik del prevozov pa je "opravljal sam, kar je za UM pomenilo veliko razbremenitev". En službeni voznik manj za vozilo, ki tako ali tako ni bilo več službeno, kajne?