Čopkarji in ostali lepotci

Ah, lasje. Se še spominjate frizur nemških nogometašev sredi sedemdesetih? Spredaj kratko, zadaj dolgo? Te frizure so postale tako znamenite, da so si v slovenskem jeziku celo prislužile sinonim - bundesliga frizura. In ni ga hujšega, kot če vas frizer postriže na bundesligo, pa naj bo to še tako v trendu. S tako frizuro si kmet in pika.

Nogometne frizure so seveda zanimivo poglavje. Tudi za nogometaše. Ta simbol moške moči, ki pa mora biti v sodobnem kompetativnem svetu zakrit z resnostjo klasičnega striženja. Pa vendar je mora vsakega moškega, da bo postal plešat. Moška pleša je nekaj takega kot ženski celulit. Zato so nogometni lasje simbol največje moškosti - gladiatorji z mišičastimi stegni, ki na igrišču izkazujejo svojo borbenost, se ne borijo le zase, ampak za vse moške sveta, ki spremljajo sveto igro. In njihove lase. V spominu nam tako ne ostanejo goli, temveč frizure. Recimo pobriti Barthez. Ali skodrani Petit. Ah in rdečelasi Nakata. Od zadnjega prvenstva letos pa ...

Obstaja neka teorija, da sta bili Savdska Arabija in Kitajska brez žara v igri zato, ker so imeli vsi igralci teh moštev enake frizure - klasično moško uradniško frizuro, brez presežkov, ki bi navdušila vsakega šolskega trenerja. Če se prav spomnimo, je argentinski trener pred leti celo zahteval lepo postrižene glave reprezentančnih igralcev in takrat se je ostrigel celo Batistuta, le Fernando Redondo je rekel ne in zaradi tega ni igral na prvenstvu. Ne vem sicer, če to resno vpliva na igro, nedvomno pa vpliva na atraktivnost. Verjetna nobena najstnica, ki z očetom spremlja nogomet, ni vzdihovala za kitajskim igralcem. Ne, da postaneš nogometna najstniška zvezda - pa i šire - moraš biti opazen. Nakata je menda po zadnjem prvenstvu mirno priznal, da se je na rdeče pobarval zato, da bi ga opazili evropski skavti. Uspešno - igra v Evropi.

Skratka - poleg izkazovanja moške moči in privabljanja pogledov najstnic je tretji razlog za pomen nogometnih frizur ta, da je nogometaševa glava edini del telesa, ki ga ne prodajo sponzorjem. Povsod drugje ima prostor za reklame in reprezentančno uniformiranost, lasje pa omogočajo individualnost. Letošnji trendi so bili tako naslednji: power power power. V dveh oblikah. Najprej je tu kategorija dvignjenih las, ki nasprotniku govorijo "Ej, reva, glej kako mi stoji, ubil te bom." Kot naježeni mački. Recimo Nigerijec Efe Sodja s svojimi špičkami, ki so variacija irokeze in mu jih žena pred vsako tekmo spleta več ur skupaj. Celo David Beckham, največji šminker med nogometaši, se je odločil, da je bolje, da si svoje perfektno postrižene lase malo dvigne z obilico želeja, tako da poda ta bojevniško-paglavski look. Na vse skupaj pa doda še črni pramen. Ma, David je znan po tem, da veliko spreminja frizure. Med irokezami pa prednjači nemška falanga. Oblika irokez je tudi barvanje - v čemer so brez primere najboljši Japonci in Južni Korejci. Če ste bili pozorni, ste pri Japoncih lahko prešteli sedem različnih barv - od rjave, do oranžne in srebrne. Korejcem pa je barva očitno dala moč.

Drug trend je come back dolgih las. Valovitih kodrov, ki izdajajo biblijsko moč. Argentinci so bili vsi kot srednjeveški bojevniki z dolgimi neurejenimi lasmi. Razen Verona, ki je obrit. Seksi, a neučinkovito. Celo med trenerji se pojavijo dolgolasci - senegalski Bruno Metsu in kamerunski Nemec Winfried Schaefer. In če se poigram še polfinalno: kaj je s svojo pričesko hotel povedati Ronaldo ali pa turški golman Rucystu Recber, ki je svojo dolžino poudaril še z barvo pod očmi, menda zaradi svetlobe. Ob takšnih izbruhih Figovi močni lasje popolnoma obledijo.