Pošteni slovenski liberalci (2. del)

V prejšnji številki smo predstavili nekaj najzanimivejših nepravilnosti, ki jih je v začetku devetdesetih let pri poslovanju zagrešilo vodstvo Sklada za razvoj drobnega gospodarstva. Za potrebe reprezentance so vodilni recimo na bencinskem servisu kupovali žvečilne gumije in viski, uporabnik službenega avtomobila je prejemal izplačano kilometrino ... V Skladu, ki naj bi torej, kot že ime pove, pomagal podjetnikom, so uslužbenci pod vodstvom direktorja Viktorja Brezarja, nekdanjega ministra za malo gospodarstvo, večkrat pomagali sami sebi. Tudi če ne bi smeli. Tako je ugotovljeno v revizijskem zapisniku Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, ki nosi datum 30. november 1994, desno zgoraj pa še skrivnostni pripis "poslovna tajnost". Ker pa je branje nadvse zanimivo, saj sta pooblaščena delavca Agencije Franc Peperko in Ivica Stopinšek med brskanjem po Skladu trčila kar ob 26 sklopov nepravilnosti, smo še malo pobrskali in našli ...

Revizorja sta se spotaknila ob 2. sejo upravnega odbora, ki ga je takrat vodil Franc Golija, Brezarjev kolega iz Liberalne stranke in soustanovitelj danes umirajoče Slovenske hranilnice in posojilnice iz Kranja. Na tej seji, ki je bila marca 1993, so obravnavali zaključni račun Sklada za leto 1992. Sprejeli pa: "... da upravni odbor pooblasti direktorja sklada, da lahko del presežka, ki je bil ustvarjen za leto 1992, po lastni presoji uporabi za stimulacijo zaposlenih v obliki dodatnega izobraževanja, pomoči pri reševanju stanovanjskih vprašanj, del pa nameni za reševanje prostorske problematike Sklada." Revizorja sta bila zgrožena. Prvič, ker gre za lastno presojo direktorja. Drugič zato, ker Sklad sploh ni imel svojih sredstev. Tretjič pa zato, ker je statut jasno določal, da lahko Sklad odobri le posojila za projekte malega gospodarstva. To pa posojilo za nakup novega stanovanja zaposlenih gotovo ni. A stanovanjska posojila so v Skladu vseeno delili: pomočniku direktorja Goranu Bizjaku, vodji računovodstva Marti Oven in sekretarki Sklada Cvetki Švajger. Z valutno klavzulo, dveodstotno letno realno obrestno mero in rokom vračila od 12 do 20 let. Vrednost vseh: 18.647.790,00 SIT. In ne samo to, revizorja sta zapisala še, da so zaposleni prejemali previsok regres za prehrano, previsoke sejnine in da so bile previsoke dnevnice za službena potovanja v tujino.

Res pa je, da odgovornim v Skladu ne moremo očitati, da so mislili zgolj nase. Seveda so finančno podpirali tudi gospodarstvo, denimo lastno, kranjsko Slovensko hranilnico in posojilnico. Leta 1994 je od njih prejela 66 milijonov tolarjev. To se je revizorjema zdelo občutno preveč, saj Sklad "ni upošteval načela razpršenosti depozitov". Čeprav je Brezar podpiral finančno podjetje, katerega soustanoviteljica je bila njegova žena Marija Brezar.