20. 8. 2002 | Mladina 33
Glej jo, osico!
Janja Prešern
© Tomo Lavrič
Saj vem, da od mene pričakujete bolj angažirane in tečne tekste, toda to poletje sem pač prvakinja v obskurnosti in zato glavna tema današnjega teksta ne bo relacija med pravno lastnino in alternativno kulturo temveč bodo glavno vlogo odigrale - ose.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
20. 8. 2002 | Mladina 33
© Tomo Lavrič
Saj vem, da od mene pričakujete bolj angažirane in tečne tekste, toda to poletje sem pač prvakinja v obskurnosti in zato glavna tema današnjega teksta ne bo relacija med pravno lastnino in alternativno kulturo temveč bodo glavno vlogo odigrale - ose.
Nedavno se mi je zgodilo nekaj, kar me je navdalo z grozo in začudenjem, nato pa z globokoumnim večdnevni razmišljanjem. V neki vasi so imeli piknik mestni ljudje. Na travniku, za leseno mizo, popolna idila z žarom in debelimi safaladami. Druščina je bila pisana, kar pomeni mednarodna, pogovorni jezik je bil angleški, ni mi pa znano, ali so bili izseljenci ali priseljenci. Se res oproščam, tokrat je novinarski del moje osebnosti zatajil. Skratka - jedli so lepo zapečeno meso, pa kruh, na koncu pa še lubenice. A glej ga zlomka - takrat so uletele ose. Jasno, kjer je sladko so tudi one. In to ne navadne, ampak res velikanke, z dolgimi rumenimi zadki, kjer pa niso skrivale prebadajočih gromozanskih žel, temveč male neznatne komaj opazne pikice. Moški sindrom, tako rekoč. Po nekaj minutah bojevanja z znanimi letečimi objekti, cviljenja otrok in kričanja njihovih mater ter brezupnih protizračnih manevrov njihovih očetov, so se otroci z lubenicami poskrili v avtomobile, starši pa so končno iznašli zabaven način lovljenja pobesnelih žuželk - nastavili so jim prazne pločevinke kokakole, ose so zlezle v sladke ostanke, maščevalni odrasli pa so jih speštali kot preša za odpadke. Eko varianta. Dokler se ni "teta" iz Britanije (sodeč po akcentu iz središča Londona) spomnila, da tako velikih os pa sploh še ni videla v življenju in je iz torbe privlekla popolnoma novega digitalca, se pogumno približala pločevinkam kokakole in pritisnila...moj bog, res ne bi rada dobila emaila s počitnic, h kateremu bi bila prilepljena fotografija ose na kokakoli s pripisom "Poglej to žival, ki sem jo srečala v deželi xy."
Ok, razumem, da so ose nadležne živali. Toda ni mi jasna ta kombinacija strahu in fascinacije. Očitno so bile mega ose dovolj divje živali da so izzvale fascinacijo mestnih ljudi, hkrati pa so izzvale tudi reakcijo strahu. Če bi bili zelo razmišljajoči bi lahko rekli, da imajo mega ose enak učinek kot mega vlakci smrti v zabaviščih... v nas vzbujajo tako velik strah, da nas doza izločenega adrenalina vzburja in privlači. Enak odnos imamo do pajkov: hkrati se jih bojimo in verjamemo, da prinašajo srečo ter jih ne smemo poditi iz stanovanja. Kaj torej? Zakaj bi se sploh bali pajkov v mestu. Razen če uide iz terarija norega soseda, je malo verjetnosti, da bi v mestu srečali kaj strupenega. Pa kače... da ne govorimo o kačah. Te nas spravijo v histerično stanje, če pa na cesti kakšnega mediteranskega otoka tujci zagledajo povoženo kačjo velikanko, se ustavijo in jo...fotografirajo. Spet mešanica odbojnosti in privlačnosti.
Mogoče pa gre pri vsem tem le za odtujenost od narave. Za to, da smo že pozabili, kako je živeti v koeksistenci z drobnimi živalicami. Vidimo jih lahko le še v poljudno znanstvenih oddajah. Zato imam idejo: ko boste na morju, pustite svoje otroke, da si bodo ure in ure ogledovali martinčka, ki lovi žuželke in se pri tem počutili kot na safariju med sloni in levi. Imeli bodo National Geography Live.