3. 9. 2002 | Mladina 35
Pošteni slovenski liberalci (3. del)
Še nekaj nepravilnosti sklada, ki je financiral kranjsko hranilnico
V prejšnjih številkah Mladine smo opisali nekaj očitnih nepravilnosti, ki jih je v letih 1993 in 1994 pri poslovanju zagrešilo vodstvo Sklada za razvoj drobnega gospodarstva. Če strnemo, Sklad, ki naj bi finančno pomagal podjetnikom, so odgovorni večkrat izkoristili za pomoč samim sebi. In kdo so bili takrat vodilni? Direktor Sklada je bil Viktor Brezar, veljak Grosove Liberalne stranke, ki je na položaj prišel z mesta ministra za malo gospodarstvo, upravnemu odboru pa je predsedoval Brezarjev strankarski kolega Franc Golja. Da so se v Skladu neupravičeno podeljevala stanovanjska posojila zaposlenim, kupovali viski in žvečilni gumiji za reprezentanco ter izplačevali previsoki sejnine, dnevnice in regresi, smo že zapisali, vendar to niso edine nepravilnosti, ki smo jih našli v sto strani dolgem poročilu Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, ki nosi datum 30. november 1994 in opozorilo "poslovna tajnost".
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
3. 9. 2002 | Mladina 35
V prejšnjih številkah Mladine smo opisali nekaj očitnih nepravilnosti, ki jih je v letih 1993 in 1994 pri poslovanju zagrešilo vodstvo Sklada za razvoj drobnega gospodarstva. Če strnemo, Sklad, ki naj bi finančno pomagal podjetnikom, so odgovorni večkrat izkoristili za pomoč samim sebi. In kdo so bili takrat vodilni? Direktor Sklada je bil Viktor Brezar, veljak Grosove Liberalne stranke, ki je na položaj prišel z mesta ministra za malo gospodarstvo, upravnemu odboru pa je predsedoval Brezarjev strankarski kolega Franc Golja. Da so se v Skladu neupravičeno podeljevala stanovanjska posojila zaposlenim, kupovali viski in žvečilni gumiji za reprezentanco ter izplačevali previsoki sejnine, dnevnice in regresi, smo že zapisali, vendar to niso edine nepravilnosti, ki smo jih našli v sto strani dolgem poročilu Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, ki nosi datum 30. november 1994 in opozorilo "poslovna tajnost".
Za stroške reprezentance Sklad ni imel nobenih omejitev. Ravno tako ne za stroške reklame, med katerimi so se znašli celo stroški potovanja v Avstralijo. Revizorja Franc Peperko in Ivica Stopinšek sta imela težave tudi s preštevanjem računalnikov, ki naj bi jih imel Sklad glede na podatke, zbrane ob inventuri, v lasti. Vseh popisanih računalnikov nista našla, sta pa izsledila več novejših neznanega izvora. Revizorjema raziskovalna žilica ni dala miru, ugotovila sta, da so se v Skladu odločili za posodobitev informacijskega sistema s pomočjo podjetja Maitim, d. o. o., in avstrijske banke Burges. Podjetje Maitim je na podlagi pogodbe z banko stare računalnike odkupilo in prodalo. Potem pa je Brezar stare škatle zahteval nazaj. Neupravičeno. "... čeprav je bil on tisti, ki je vztrajal pri vključitvi člena v pogodbo z banko Burges, da se stara strojna oprema upošteva v osnovni ceni," sta zatrdila Stane Galjot in Bojan Ivančič iz Maitima, ki je kljub temu Skladu dostavil nekaj novih računalnikov. Pa teh v Skladu niso niti popisali, kaj šele, da bi ocenili njihovo kakovost. Revizorja sta zato Brezarju ogorčeno zabrusila, da ni ravnal kot dober gospodar, ravno nasprotno - najprej je dovolil odtujitev računalnikov, nato pa jih je nadomestil z računalniki vprašljive kakovosti.
Vas zanima, kje so končali stari računalniki, ki jih je Maitim, preden jih je sam prodal, ponudil v odkup delavcem Sklada? "...pri bivšem predsedniku upravnega odbora (g. Francu Golji), pri bivšem direktorju Sklada (g. Viktorju Brezarju), pri članu upravnega odbora (g. Emilu Mariji Pintarju), ena garnitura (računalnik in tiskalnik) pa se nahaja pri Slovenski zbornici obrti in podjetništva SZO v Kranju."
