Zastavonoša

Tržaško zmagoslavje je v domače medijske vsebine vneslo veliko več navijaških kot nogometnih analiz. Človek bi se kar zjokal ob komentarjih tistih, ki niso omogočili TV-prenosa, zdaj pa pljuvajo po tistih, ki so si zato tekmo ogledali v živo. Čez noč so se rodili eseji o tragični preobrazbi slovenskih navijačev, NZS se bo uskladila s policijo in kaznovala huligane, Ivanu Toplaku, nekdanjemu jugoslovanskemu nogometnemu selektorju, pa se razmere zdijo celo tako kritične, da si želi nasvetov Margaret Thatcher. Glasu obtoženih in ožigosanih ni bilo slišati nikjer.

Za odgovore iz prve roke smo se tako obrnili na tržaško navijaško zvezdo, na generala Mateja Praprotnika, Dragonsa, ki je razmigal tržaške policiste in prišel na dnevni red seje italijanskega parlamenta.

"Nobenega preroda slovenskega navijaštva ni, tako je vedno bilo in tako vedno bo, le dogodki v Trstu so bili enostransko prikazani," Matej kratko odgovori na namigovanja o rojevanju podalpskega huliganstva. Vzroke za tržaške izgrede vidi predvsem v medsebojnih obračunavanjih domače navijaške karavane in usklajenem provokativnem delovanju tržaških fašistov in organizatorjev. "Kolega je noter prinesel liter baccardija," z nasmehom opiše stopnjo varovanja na stadionu; kaj pomeni policijski kiks pri vstopu, dobro vedo "mirni" navijači Korotana, ki so leta 2000 po porazu v finalu pokala v Ljubljani z metanjem steklenic med Dragonse povzročili večje nerede.

General Praprotnik se je v adrenalinski šprint pognal "zaradi provokacij italijanskih fašistov. Želel sem razprostreti slovensko zastavo na igrišču, zajebal sem, ker se nisem ustavil na sredini igrišča ali se usedel med naše igralce, toda čutil sem, da lahko zbežim nazaj na tribuno. Če mi ne bi spodrsnilo, bi šlo na knap." Ko mu je spodrsnilo, se je zahotelo brcanja še temnejšim azzurom na igrišču, "padalo je z vseh strani, še srečo imam, da sem jo tako dobro odnesel". Konec tekme je pričakal skrbno varovan pod tribunami, stadion Nereo Rocco je zapustil šele okoli druge ure zjutraj. "Ko sem v spremstvu policije zapuščal stadion, sem videl reporterja, ki mu je policaj izročil moj pasoš," odgovori na vprašanje, kako se je njegovo ime tako hitro znašlo v italijanski agencija ANSA.

Med srečne okoliščine pa lahko štejemo tudi to, da nad njim po tekmi niso izvajali nobenega nasilja, dodeljena mu je bila celo celica s televizorjem, nikakršnih pripomb pa nima niti čez kuharje v tržaškem zaporu. V zaporu je s še petimi Slovenci prebil dve noči, zaradi adrenalinskega teka in policijskega posredovanja, ki ste ga videli in lahko ocenili vsi, pa je Matej obsojen upiranja aretaciji in poškodovanja policista, ki je zaradi tega pet dni ostal na bolniškem dopustu.

Obsojenega na pet mesecev in deset dni so Italijani prepeljali do domače meje, "mi vrnili verižico, prstane in očala; le zastavo so obdržali kot vojni plen".

Mimogrede, italijanska policija še vedno ne ve, kdo so bili tisti, ki so pred tekmo in po njej razbijali avtomobile s slovenskimi registrskimi tablicami.