Gospodarsko - diplomatski turizem

Po diplomatski vojni za priznanje in prepoznavnost Slovenije je zdaj na vrsti še gospodarski preboj. Čas je za gospodarski imperializem, pravijo slovenski direktorji, medtem ko se ozirajo po na pol propadlih podjetjih na jugu in pričakujejo od njih velike dobičke, verjetno predvsem na račun poceni delovne sile. Kakorkoli - kar nekaj institucij skrbi za dobrobit slovenskih podjetij v tujini, raziskuje trende na tujih trgih, skrbi za promocijo gospodarstva in išče stike s podjetniki, ki se sami ne znajdejo. Velika podjetja si privoščijo lastna predstavništva, ki skrbijo za njihove interese, drugi pa se morajo zanašati na sposobnosti in dobro voljo gospodarskih svetnikov, ki so na nekaterih veleposlaništvih, ter na maloštevilna predstavništva Gospodarske zbornice. In tu se začne zabava, pravijo tisti, ki so z enimi ali drugimi že imeli opravka. Slovenija ima gospodarske svetnike na 19 ambasadah. Po enega na vsaki, kar je po mnenju poznavalcev odločno premalo.

Čehi na primer imajo na ključnih točkah v Nemčiji ali Avstriji tudi po tri ljudi, zaposlene samo za gospodarsko lobiranje. GZS ima predstavništev še manj - pravzaprav samo tri - v Bruslju, Beogradu in Sarajevu, razmišljajo pa še o Prištini in Moskvi. O lastni mreži predstavništev razmišljajo tudi na ministrstvu za gospodarstvo. Nič zato, boste rekli, čim več, tem bolje. In bi se strinjali, če bi od vseh teh ljudi, ki posredno ali neposredno živijo od proračunskih sredstev, tudi bilo kaj haska. Žal pa vedo nekateri direktorji povedati vse kaj drugega. GZS na primer ima posebno politiko zaposlovanja - vodje predstavništev v Beogradu in Sarajevu so domači ljudje, ki naj bi imeli v konkretni državi najboljše kontakte, "ampak," nam je dejal eden od direktorjev, ki ni želel biti imenovan, "ko pokličeš po telefonu, in če ti sploh dvignejo, od njih ni nobene koristi. Vsekakor ne razumem, kako da slovenska gospodarska zbornica nima v svojem predstavništvu, ki je neke vrste slovenska ambasada, niti enega Slovenca, razen tajnice. Ne gre za nacionalizem, ampak za interese države ponavadi skrbijo lastni ljudje bolje."

Še posebej, ker je 70 odstotkov vseh naložb slovenskega gospodarstva v tujini usmerjeno v jugovzhodne trge. In tudi v prihodnje slovenska podjetja vedno bolj računajo na gospodarsko sodelovanje v državah nekdanje Jugoslavije kot pa EU. GZS se je sicer dogovarjala z zunanjim ministrstvom o skupni mreži gospodarskih svetovalcev, kar bi bilo bistveno ceneje in morda učinkoviteje, vendar za zdaj iz tega ni nič. Tako na GZS pravijo, da po eni strani nimajo denarja, saj je prej predstavništva v tujini financirala država z določenim odstotkom od uvoza in izvoza, zdaj pa jih finančno podpira GZS, ki dobi sredstva iz članarin, ki jih pobere podjetjem. Če vzamemo za primer Bruselj, lobistično meko Evrope, imajo tam predstavništva okrog 2 tisoč podjetij, od tega 1400 ameriških, v tujih podjetjih pa je zaposlenih kar 77 tisoč ljudi. Skratka, lobiranje in vzpostavljanje gospodarskih vezi je zunaj resen biznis, ki ga pri nas še vedno jemljejo kot neke vrste turizem in nagrajevanje kadrov, ki jih pošljejo v tujino, ne pa strateško "obdelovanje" za Slovenijo zanimivih trgov.