Kozjanski arhitekturni zakladi

Življenje je lahko dolgoročno in s tem resnično kakovostno le, če je prilagojeno okolju, v katerem živimo. To je eno od jeklenih pravil, ki jih je postavila narava pri ohranjanju in uveljavljanju življenja. In če nismo preveč domišljavi, bomo hitro dojeli, da smo ljudje sestavni del tega življenja. Torej se moramo v vsak prostor, okolje, vživeti čim bolj prilagojeno njegovim posebnim lokalnim danostim. V vživeti pa je zajeto vse naše vedenje in delovanje, od jezika, prehrane, gospodarstva, znanosti ... do umetnosti. Seveda tudi arhitektura, kot umetnost urejanja prostora, ter znotraj nje stavbna arhitektura. To, da se je skozi evolucijo stavbarstva v slovenskem prostoru razvilo štiriinsedemdeset različnih tradicionalnih tipov stavbne arhitekture, nam jasno pove, da so se ljudje želeli čim bolj kakovostno vživeti v ta skrajno raznoliki prostor na križišču alpskega, dinarskega, panonskega in sredozemskega sveta.

Ta uvod je bil potreben, da bomo znali objektivneje opredeliti in ovrednotiti projekt evidentiranja in dokumentiranja podeželske stavbne dediščine na območju Kozjanskega regijskega parka. Projekt se izvaja že četrto leto in je sedaj izveden na približno polovici območja. Organizirata ga zavod Kozjanski park in Bavarsko-slovensko društvo, vanj pa sta vključeni tudi Fakulteta za arhitekturo iz Ljubljane in Visoka tehniška šola iz Regensburga. Projekt finančno podpirata Republika Slovenija in Svobodna dežela Bavarska in je sestavni del dela Bavarsko-slovenske mešane komisije.

Območje Kozjanskega regijskega parka, veliko je 20.000 hektarjev, so razdelili na kvadrate s površino 1 km2, torej skupno dvesto kvadratov. V vsakem kvadratu morajo evidentirati vse stavbe, ki jih razvrstijo v pet skupin: zgodovinske stavbe, tradicionalne stavbe, nove stavbe, stavbe z ohranjenimi historičnimi elementi in razvaline ali podrte stavbe. Za vsako stavbo naredijo opis, skice in fotodokumentacijo. Doslej so obdelali približno polovico kvadratov ter v njih evidentirali in dokumentirali več kot 3000 stavb, od katerih bi jih po sedaj veljavnih merilih lahko imelo status kulturne dediščine več kot 800.

Kozjansko je pravi zaklad še ohranjene tradicionalne podeželske stavbne dediščine. Vendar ne gre le za to, da se zavemo, kaj imamo, to je le prvi korak, temveč tudi, kako to ohraniti. V to smer je vse bolj usmerjen tudi slovensko-bavarski projekt. Vodja projekta Franci Zidar, ki je tudi direktor Kozjanskega parka in pravi vizionar celostnega sonaravnega razvoja Kozjanskega, se zavzema za aktivno varstvo stavbne dediščine, torej da bi se v stavbe, veliko jih je zapuščenih, ponovno vrnilo življenje, z novo nišo in tako z novimi eksistenčnimi priložnostmi za ljudi. Predstavniki Kozjanskega parka vedo, kaj govorijo, saj jim je uspelo na noge postaviti propadajoč grad v Podsredi, ki danes pomeni osrednje mesto družabnega in kulturnega dogajanja v regiji.

Če bo šlo vse po sreči, predvsem v smislu zadostne podpore s strani države, bodo v Kozjanskem regijskem parku uspešno ne le ohranili podeželsko stavbno dediščino, ampak jo tudi na novo osmislili, ji dali novo vsebino, s tem pa bistveno prispevali h kulturnejšemu in kakovostnejšemu življenjskemu utripu območja. Kakšna je vrednost opisanega arhitekturnega, ohranjevalnega in razvojnega projekta, pove pripomba partnerjev iz Bavarske, da kljub njihovemu podobnemu sodelovanju s številnimi drugimi državami na tako natančen in celovit projekt še niso naleteli.