19. 11. 2002 | Mladina 46
Prevzeti ali povezati
Sovražni prevzemi, nacionalni interes in provizije
V zadnjih mesecih odmevni nakupi velikih in dobrih družb v Sloveniji - zadnji primer Leka, ki ga je kupil Novartis, pred tem denimo nakup 34 odstotkov NLB, ki si ga je privoščil KBC - so kar nekako potisnili v ozadje to, da pravzaprav ni šlo za prve prodaje in da so tujci naša podjetja prevzemali. Ni bilo govora o Tobačni, ki finančnih težav v času prodaje ni imela. Tudi se ni omenjal Elan, ki smo ga pozneje spet kupili nazaj od Hrvatov. Tudi pri Simobilu se še nihče ni razburjal, ravno tako ko so Francozi vskočili v sedlo SKB. Seveda takrat ni bilo ne duha ne sluha o nacionalnem interesu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
19. 11. 2002 | Mladina 46
V zadnjih mesecih odmevni nakupi velikih in dobrih družb v Sloveniji - zadnji primer Leka, ki ga je kupil Novartis, pred tem denimo nakup 34 odstotkov NLB, ki si ga je privoščil KBC - so kar nekako potisnili v ozadje to, da pravzaprav ni šlo za prve prodaje in da so tujci naša podjetja prevzemali. Ni bilo govora o Tobačni, ki finančnih težav v času prodaje ni imela. Tudi se ni omenjal Elan, ki smo ga pozneje spet kupili nazaj od Hrvatov. Tudi pri Simobilu se še nihče ni razburjal, ravno tako ko so Francozi vskočili v sedlo SKB. Seveda takrat ni bilo ne duha ne sluha o nacionalnem interesu.
No, razen seveda takrat, ko smo tako rekoč nagnali Shell iz Slovenije, saj bi lahko s svojo ponudbo pokvaril posel Petrolu in Istrabenzu. Malo težje je že šlo pri Banki Koper, kjer so se Primorci nekaj usajali, ampak prihrankov ni nihče odnesel v kakšno slovensko banko. Nepozabna pa je bila "vojna" med Pivovarno Laško in Interbrewom, kjer smo seveda navijali za naše, pa zmagovalca pri poskusu prevzema pivovarne Union v bistvu ni bilo. Se pa bosta večinska lastnika morala dogovoriti, kako bosta prisiljena skupaj poslovati. Zdaj se napovedujejo tudi prevzemi na primer Gorenja in SCT, če se zadržimo le pri najbolj odmevnih, ki bodo najbrž ravno tako kontrolirani.
Seveda je šlo v vseh primerih za prevzeme - prijateljske in manj prijateljske, ampak tako imenovanih strateških združitev, čeprav so nekateri direktorji o tem govorili, pač ni bilo. Razlika je namreč majhna, a pomembna. Strateška povezava bi pomenila, da se dve podjetji enakovredno združita, torej da si enakopravno razdelita na primer člane v upravnem odboru in nadzornem svetu, pa tudi, da si izmenjata deleže v podjetjih - torej izmenjata delnice. Tega v vseh primerih nakupovanja slovenskih podjetij ni bilo. Bili pa so prevzemi, v nekaterih primerih tistih podjetij, ki bi sicer morda propadla, pa zdaj na trgu delujejo brez težav. V nekaterih primerih, ki morda tuje roke še ne bi potrebovali, pa so si večinski lastniki ali pa uprava pripeljali prevzemnika kar sami. Prevladala je filozofija, da si je sovražnega prevzemnika bolje izbrati sam kot pa na milost in nemilost ostati prepuščen trgu in močnejšim konkurentom. Ostajajo pa tudi zgodbe, ki krožijo v zakulisju - o tem, kdo je pri kakšni prodaji dobil kolikšno provizijo.
