Davki in 3000 mark

Bliža se konec leta in čas je, da se naredi obračun storjenega. Nekateri že intenzivno razmišljajo o napovedi za odmero dohodnine. Drugi pa se še zmeraj ukvarjajo s starimi dolgovi. V podobnem položaju je tudi zdaj že bivši župan občine Ilirska Bistrica Franc Lipolt. Bivšemu županu davčni organi dihajo za ovratnik zaradi grehov v družinskem podjetju Limna iz leta 1998. Sam pravi, in to podkrepi s pisno izjavo davčnega strokovnjaka Ivana Simiča, da ni bilo nobenega namena davčne utaje oziroma da je bila davčna bilanca pravilno oddana, da so davčni inšpektorji do njega preveč ostri predvsem zaradi osebne zamere, ki jo do njega goji direktor davčne uprave Stojan Grilj. Začelo naj bi se že v letu 1997, ko je Lipolt postal stečajni upravitelj podjetja Lesonit, ki je bilo takrat v težavah. Za isto mesto pa se je potegoval tudi Grilj, ki je pozneje postal direktor davčne uprave.

Po prihodu v Lesonit je Lipolt pregledal dokumentacijo, v kateri je našel tudi plačan račun v vrednosti 3000 takratnih nemških mark, ki jih je dobil Grilj za projekt sanacije in zagona proizvodnje Lesonita. Po Lipoltovem mnenju je bila edina težava v tem, da tega projekta ni bilo. Sledilo je dopisovanje, ki pa ni obrodilo nobenih sadov. Tudi več kot pet let po tem dogodku se še vedno ne ve, ali je Grilj opravil tisto, za kar je bil plačan, ali ne, saj oba akterja še vedno trdita svoje.

Zdajšnji direktor davčne uprave pravi: "Dokumentacija, ki je vsebovala organizacijske sheme, kadrovske zadeve, finančne analize in načrte kot tudi ocene tržnih možnosti ipd., je bila tam, kjer je nastajala - to je v podjetju Lesonit. Poročilo o izvedenih in načrtovanih aktivnostih pa smo pošiljali na ministrstvo za gospodarstvo oziroma takratnemu državnemu sekretarju dr. Borisu Šuštarju." Lipolt v Griljevem videnju dogodkov vidi polno lukenj: "Avtorska pogodba je bila sklenjena med Griljem in Lesonitom, ne pa z ministrstvom za gospodarstvo. Dokumentacije v Lesonitu pa ni bilo in ne drži, da mi jo je Grilj naknadno poslal, kot sam trdi. V Lesonitu je bil le trikrat po pol ure, torej ni niti mogel narediti nobenega projekta. Zanimivo je tudi, da je avtorsko pogodbo podpisal 10. aprila, le dan za tem pa je postal prokurist tega podjetja in je v tistem času le on dobil plačilo, vsi ostali delavci pa niso dobili nič. Pogodbo bi moral razglasiti za nično, ne pa da je bil v enem podjetju prokurist, hkrati pa prejemal honorar za avtorsko delo." Oba akterja trdno zastopata svoje videnje. Upamo pa lahko le, da njune osebne zamere ne vplivajo na delovanje tako občutljive državne ustanove, kot je Davčna uprava Republike Slovenije.