Težave španskih študentov

Če bi osem španskih študentov, ki so v Slovenijo prišli zaradi "vzpodbujanja evropskega sodelovanja in izboljšanja kakovosti izobraževanja s pomočjo sodelovanja preko nacionalnih meja" (kakršen je namen programa EU za izmenjavo študentov, Socrates/Erasmus), vedelo, kaj jih čaka, se ne bi odločili za študij na sončni stani Alp ...

Študentje so spomladi iz dopisa Univerze v Ljubljani izvedeli, katere dokumente morajo zbrati za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje v Sloveniji. Dovoljenje je namreč tudi pogoj za prebivanje v študentskem domu. Papirje so po pošti dostavili na slovensko veleposlaništvo v Madridu, vendar dokumentacija nekaterih ni bila popolna (in zanimivo, nekateri so morali predložiti več dokumentov kot drugi). Manjkajoče dokumente so zato poslali po pošti. Le Jorge se je moral na zahtevo vztrajnega uradnika odpeljati 500 km od Barcelone do prestolnice in se na veleposlaništvu zglasiti osebno. Uradniška kaprica? Na zunanjem ministrstvu pravijo, da se mora vsak tujec, ki vlaga prošnjo za dovoljenje, vsaj enkrat osebno zglasiti na slovenskem predstavništvu. Kar pa očitno ne drži povsem.

Študentje so v Slovenijo prispeli konec septembra. Ker njihova dovoljenja za začasno prebivanje, ki jih je veleposlaništvo poslalo v odločanje Uradu za potne liste in tujce ljubljanske upravne enote, še niso bile gotova, so mejo prečkali kot turisti. V študentski dom so se tako vselili brez dovoljenja za prebivanje. Kar je problematično, saj lahko tujci brez dovoljenja v ljubljanskih študentskih domovih bivajo le 90 dni. Čas je tekel, zato so bili v skrbeh. Klicarili so na slovensko veleposlaništvo v Madrid, hodili na Urad, a zaman. Tik pred iztekom 90 dni je šest študentov dovoljenja le dobilo. Dva pa ne.

Loisu so po sporočili, da njegove vloge nimajo. Kar je nelogično. "Vedno, ko sem klical na veleposlaništvo in na ljubljanski urad, so mi zagotovili, da je zadeva v obravnavi. Kako je lahko moja vloga preprosto izginila?" ne razume Lois, ki so ga medtem že vrgli iz študentskega doma. Za dovoljenje je zaprosil še enkrat. In čeprav je v Madrid tokrat poslal vso potrebno dokumentacijo, tista, ki so jo iz Madrida poslali na ljubljanski urad za potne liste in tujce, ni bila popolna. Ker imata Madrid in Ljubljana očitno različna navodila za delo. Prošnjo je moral zato še enkrat dopolniti. Z Urada pa je prišla še ena vest: čeprav so vsi prijatelji dovoljenja dobili na podlagi dokumentacije v angleščini, je moral papirje tokrat dostaviti v slovenščini. Čemu? Če uradnik ne razume jezika, v katerem je sestavljena listina, lahko zahteva prevod v slovenski jezik, odgovarjajo na notranjem ministrstvu. Ampak, pozor, govorimo o uradnikih, ki vsak dan komunicirajo s tujci ... Recimo z enim od španskih študentov, Jorgejem, ki je nekoč, ko je na Uradu spraševal po angleško, dobil odgovor: "To je Slovenija, ne Anglija, tukaj govorimo slovensko." Tudi Jorge dovoljenja za začasno prebivanje ni dobil, a je nanj že pozabil: "V Slovenijo sem prišel študirat. Ampak zdaj sem izgubil vso voljo po učenju slovenščine. Šel sem v Madrid, boril sem se na Uradu, klicaril v Madrid, pa nisem uredil popolnoma nič."

Na zunanjem ministrstvu medtem pravijo, da zapletov ne bi bilo, če bi študentje vloge oddali prej. Koliko prej, če jo je Jorge vložil že julija?