Invaliden zakon ...

Invalidsko združevanje bo odslej urejal poseben zakon. Obljuba o boljši, podrobnejši in primerni ureditvi tega izredno občutljivega segmenta naše družbe je bila ena najstarejših. Razmere in razmerja znotraj invalidskih organizacij naj bi bili odslej transparentni in odporni na mnogoštevilne sumljive, pogosto nezakonite akrobacije. Če določena ravnanja vodstev mnogih invalidskih organizacij že niso bila nezakonita, potem je bilo to najmanj ubiranje stranskih poti in izkoriščanje zakonsko neurejenega področja, vse to v varnem zavetju pred mediji.

Sedaj imamo zakon o invalidskih organizacijah, ta pa se precej sklicuje na zakon o društvih, torej na zakon, ki si že dolga leta neučinkovito prizadeva preprečevati bogatenje posameznikov v vodstvenih kadrih invalidskih organizacij, seveda na račun invalidov samih. Posledično mnogi vpleteni ne verjamejo, da bo novi zakon naredil red na tem področju. Tako zaposleni v invalidskih organizacijah kot tisti, katerih položaj je odvisen prav od invalidskih društev, še bolj pa krovnih zvez, združenih v Svet invalidskih organizacij Slovenije (SIOS). In prav med SIOS-om in YHD - društvom za teorijo in kulturo hendikepa - je prav do zadnjega potekal boj za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma o predlogu zakona. Logično zaradi določb o financiranju. Namigujejo tudi na povezanost vodstev nekaterih združenj z vplivnimi politiki. Funkcije in s tem privilegiji vodstva pa se v invalidskih združenjih pogosto znajdejo v rokah enega ali največ dveh posameznikov.

Doslej sprejeti posebni zakoni (npr. zakon o športu), k čemur se je slovenska država zavezala že pred desetletjem, vsebujejo tudi določbe o družbeni lastnini in njeni nadaljnji usodi. Torej o tisti lastnini, ki so jo razne oblike združevanja po Sloveniji imele v upravljanju še v prejšnjem političnem sistemu. Zakon o invalidskih organizacijah o tej lastnini molči. Svetovalka državnega zbora za to področje, Tina Premik, pritrdi: “Zakon bolj ureja status invalidskih organizacij, kar se pa tiče financiranja in lastnine, pa se bojim, da bolj malo.” Sekretarka na ministrstvu za delo družino in šport, Stanka Tuta, pa nastalo zmedo v nekaterih glavah in očitke o prehajanju bogastva invalidskih organizacij v roke posameznikov pojasni z besedami: “Družbene lastnine je bilo pri invalidskih organizacijah le za vzorec, kot je znano, so večino denarja pridobile iz naslova loterije, sedanje Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij. Privatizacija podjetja, ki jo ustanovi invalidska organizacija, ni mogoča, saj je ustanoviteljica stoodstotna lastnica podjetja. Zakon omogoča samostojnost društvom, ki tudi po združitvi oziroma priključitvi določeni zvezi društev ostajajo lastniki svojega imetja.”