Grizold proti Natu

Zadnja zarotniška namigovanja, da je obrambni minister v bistvu velik nasprotnik slovenske vključitve v Nato, s kratkim pogledom v bližnjo zgodovino, so, kot kaže, utemeljena. Leta 1990 je Anton Grizold v posebni številki Časopisa za kritiko znanosti objavil tekst Militarizacija in vojaško-industrijski kompleks, s katerim želi na primeru ZDA poiskati "poti za reševanje nekaterih perečih, izrazito negativnih pojavov na globalni ravni", ki so jih Grizoldu takrat predstavljala "oboroževanje in odvzemanje sredstev za družbeno ekonomski idr. razvoj ter njihovo usmerjanje za vojaške namene".

Grizoldova analiza je sestavljena iz krajšega teoretičnega dela, kjer skozi vojaškoobrambno dejavnost države analizira pojma militarizacija in militarizem, ter daljšega drugega dela, kjer Grizold, nekdanji študent ameriške Univerze Maryland, omenjena pojma analizira v vojaškem sistemu ZDA.

V prvem delu izredne študije Grizold analizira različne teoretične opredelitve pojava militarizma, v katerem današnji minister ugotovi nekaj, česar uslužbencem njegovega ministrstva ni dovoljeno povedati: "Menim, da kljub temu, da so vojaški izdatki države lahko produktivni v smislu nekaterih pozitivnih gospodarskih učinkov, pa so z vidika obče družbenih koristi katerekoli družbe neproduktivni, ker ne ustvarjajo uporabnih vrednosti za zadovoljevanje človekovih potreb".

V obče družbeno koristnem duhu Grizold kritično analizira ameriški korporacijski vojaškoobrambni sektor, ko nam na začetku predstavi sodelovanje industrije (korporacij) in obrambnih sil v kreiranju notranje in zunanje ameriške politike, kjer pride Grizold do sklepa, da "tovrstne povezave vodijo tudi do negativnega vpliva, ki ga imajo za celotno družbo interesi vojske, industrije in politikov in se kažejo v razvoju permanentnega vojaškega gospodarstva".

Tekst Grizold nadaljuje z enakim kritičnim tempom, ko navede podatke, primerne za naš Nato kviz, in sicer, da je ameriška vojaška organizacija v 80. porabila več nafte kot celotno gospodarstvo Indije ter da je CIA posegla v notranjepolitične zadeve od Irana do Laosa, od Tibeta do Gvatemale, od Libije do Laosa, od Grčije do Indonezije. Grizold poda trditev, zaradi katere bi danes letel z ministrstva: "Le redke politične krize so, v katerih CIA ni vpletena". Ta dejstva naj bi po ministrovem mnenju "ilustrirala intervencionalistično strategijo ZDA in njeno vlogo svetovnega policaja".

Grizold v delu dokaže skoraj vsak argument današnjih nasprotnikov Nata, od tistega, da vojaška pomoč ZDA ostalim državam pomeni "vplivanje ZDA v notranje zadeve teh držav v smeri uresničevanja ameriških zunanje političnih ciljev", ameriški nacionalni interes Grizold opredeli z globalizmom in aktivno vlogo ZDA v svetu, v sklepnem delu pa gre celo tako daleč, da pravi "da praksa ameriške zunanje politike po drugi svetovni vojni kaže, da je bila njena vojaška sila dejansko večkrat uporabljena za dosego ali zaščito ameriških interesov kjerkoli na svetu".

Navkljub vsemu Grizold militarizma v ZDA takrat še ni videl, zavedal pa se je nevarnosti njegovega nastanka, zato je predstavil svoje pogoje, ki naj bi njegov nastanek preprečile - ZDA naj bi poglobile dialog z ostalimi državami sveta, spremenile obstoječo agresivno naravnano vojaško strategijo, odpravile svoje vojaške baze po svetu, zagotovile fair play na razpisih velikih ameriških vojaških projektov ...

V zadnjih trinajstih letih se nobeden od Grizoldovih pogojev za odpravo grožnje militarizma v ZDA ni uresničil, razen tistega, da so ZDA in Rusija vzpostavile dialog. Vendar ZDA novega, še bolj nevarnega nasprotnika niso iskale dolgo.

Minister Grizold pa nas, kljub temu da se je bistva in temeljev problema militaristično kapitalistične naravnanosti ameriške družbe zavedal že pred desetletjem, vedno bolj brezglavo pelje v Nato.